Skuhaj lečo za zdravje in srečo!

Leča je je bila zadnja desetletja zapostavljena in precej pozabljena stročnica, saj jo je njen veliki brat fižol porinil na prehransko obrobje, pri tem mu je pomagal še grah. Le kako bi jima lahko drobna leča konkurirala, če pa je fižol tako mesnat in obilen, grah pa sladkast, da ga jedo še dojenčki. Poleg tega sta še prilagodljiva, da ju je mogoče uporabiti za sto jedi od solat do enolončnic in shraniti še v pločevinko!

Leča nekoč in danes

Nekoč je bilo drugače. Leča je bila zelo cenjena in rekli so ji kar meso ubogih. Tabel s prehranskimi sestavinami takrat še niso poznali, so pa iz izkušenj vedeli, da obrok leče daje delavcu moč in ga nasiti. Danes, v času fitnesa, vemo, da je v leči in drugih stročnicah veliko beljakovin. Tudi druge sestavine v njej so v čudovitem razmerju: vsebuje vlaknine, vitamine iz skupine B in mineralne soli. Še posebno pomembno je železo, ki ga je v leči skoraj toliko kot v ribah ali perutnini, ob tem je v njej veliko fosforja. Vsebuje zelo malo nenasičenih maščob, zato ugodno vpliva na raven holesterola, ne vsebuje pa glutena in je torej primerna tudi za dietno prehrano. Najnovejše raziskave ugotavljajo, da leča vsebuje tako imenovane soflavone, snovi, ki »čistijo« telo. Zato priporočajo, da jo uživamo tudi zaradi njenih antioksidativnih lastnosti, saj smo stalno in povsod izpostavljeni različnim oblikam onesnaženosti, ki je žal dosegla tudi našo prehrano.

Namakanje leče

Lečo po pridelavi posušijo, zato jo je treba pred uživanjem največkrat za nekaj ur namočiti. Tako odplaknemo nekaj nečistoč, ki bi lahko ostale med zrni, nato jo krajši čas kuhamo. A to res ni zahtevno opravilo. Z le nekaj organiziranosti nam ne bo treba posegati po vnaprej pripravljeni in konzervirani leči. Ko leča v vodi zavre, je čas kuhanja odvisen od sorte. Obstaja več sort, ki se med seboj razlikujejo, njihova skupna značilnost pa je ploščata zaobljena oblika kot pri optični leči. Nekatere sorte leče so v ponudbi že oluščene, zato jih pred kuhanjem ni treba namakati, mehke pa so že po petnajstih minutah.

Različne sorte leče

Povsod po Sredozemlju je leča ena od osnovnih sestavin tradicionalne kuhinje. Tam jo tudi največ pridelujejo, saj rastlini ustreza zmerno podnebje. Sorte leče ločimo predvsem po barvi, velikosti in okusu, izberemo pa jo glede na to, katero jed nameravamo pripraviti.

Rumeno lečo zelo cenijo v Aziji, kjer jo pripravljajo v kombinaciji z rižem in karijem, ki ima podobno barvo. V Indiji jo imenujejo dal.

Rdeča leča je razširjena na Bližnjem vzhodu. Veliko je pridelajo v Egiptu, oluščena zrna pa imajo odtenek od oranžno rdeče do rumene. Te leče ni treba namakati, kuhana pa je zelo hitro, zato je odlična za juhe in enolončnice, njen sladkast okus pa je všeč tudi otrokom. Uporabimo jo lahko za pripravo ocvrtkov ali jo pretlačimo v fine kreme.

Zelena leča ima intenzivno barvo, uporablja pa se za enolončnice in priloge. Pred kuhanjem jo je dobro namočiti čez noč oziroma vsaj za nekaj ur. Nekateri zeleno lečo kuhajo tudi brez namakanja.

Zelena puyska leča je med najbolj cenjenimi sortami. Pridelujejo jo v okolici kraja Le Puy-en-Velay v francoski regiji Auvergne. Zaradi vulkanskih tal ima poseben okus, ki spominja na poper.

Rjava leča ima manjša zrna. Odlična je dušena, na primer kot priloga k mesu.

Redkejša je črna leča, imenovana tudi beluga, ki ima sijoča temna zrna.

O sortah leče le še to: preizkusiti jih je dobro kot zanimivost in popestritev, ne glede na barvo in velikost zrn. Juham, prilogam in zelenjavnim jedem dodajo včasih sladkast, drugič lešnikov okus, odlično pa se ujemajo tudi z ribami in mesom. Če nas pot zanese na katero od orientalskih tržnic ali trgovin, je priporočljivo preizkusiti katero od številnih sort leče – zaradi raznolikosti v prehrani in radovednosti.

Še o kuhanju leče

Vseh sort leče ni treba namakati, a ta del priprave je priporočljiv zato, da odplaknemo morebitne primesi, kot so ostanki luščin, stebelc in delci prahu. Vsekakor lečo pred uporabo temeljito operemo na cedilu. Damo jo v posodo in dodamo toliko blago slane vode, da so zrna prelita. Upoštevati je treba, da se med kuhanjem prostornina leče poveča, zato vode ne sme biti premalo. Kuhamo jo na zmernem ognju, okvirno od 20 do 40 minut. V posodo z lečo lahko dodamo različne dišave, na primer lovorov list, poper, rožmarin, žajbljeve liste ali brinove jagode. Ravnamo se po okusu. Ponekod že med kuhanjem primešajo še kakšno žlico oljčnega olja.

V loncu na pritisk

Odlično je kuhanje leče v loncu na pritisk, ki postopek še za polovico skrajša. Ravnamo kot pri kuhanju riža: na eno skodelico leče, na primer rdeče, ki je nismo prej namakali, dodamo dve skodelici vode. Po štirih minutah kuhanja posodo odmaknemo s kuhalne plošče in nato še tri do štiri minute pustimo lečo v zaprtem loncu, da vpije tekočino. Okus postane izrazitejši in z odvečno vodo ne izgubimo dragocenih hranilnih snovi. Pri namočeni leči ravnamo enako in predvsem pazimo, da zrn ne razkuhamo.

Od zelenjavnih juh do burgerjev

Vsestranskost leče nam ponuja priložnost, da pripravimo katero od odličnih jedi, predvsem vegetarijanskih. Mineštre z lečo so nasitne in s koščki zelenjave pisane, tako da so že po videzu vabljive. Prilogo naredimo z nekaj popražene jušne zelenjave in šopkom zelišč, ki jim dodamo kuhano lečo, nato še nekaj jušne osnove in paradižnikove omake ter vse skupaj kuhamo toliko časa, da jed dobi ustrezno gostoto. Ta osnovni recept lahko izboljšamo z dodatkom mlete kumine, kurkume in nastrgane limonove lupinice. Z dodatkom čilija pa naredimo pekočo različico, ki jo ponudimo s polento ali rižem. Burgerji z lečo namesto mesa? Odlična rešitev! Lečo skuhamo in odcedimo, nato jo v električnem mešalniku zmeljemo z nekaj žlicami koruzne moke, oljčnim oljem, korenčkom, žličko karija, soljo in poprom ter drugimi dodatki po okusu, kot so česen ali čebula. Masa naj bo primerno gosta, da iz nje lahko v dlaneh oblikujemo polpete. Na vroči ponvi jih popečemo, da dobijo hrustljavo skorjico, sredica pa ostane mehka in sočna. V nekaterih receptih lahko z lečo tudi zamenjamo mleto meso. Tako pripravimo tudi omako za testenine in okus popestrimo z veliko svežimi zelišči in začimbami.

Pozor zaradi lektina

Leča, tako kot druge stročnice, žita in številne rastline, vsebuje strupeno snov, imenovano lektin. To je beljakovina, ki je svojevrsten insekticid, zato zrnje v naravi brani pred škodljivci. S kuhanjem se snov razgradi. Zrna leče hitro kalijo in bi bila priporočljiva za pridelavo kalčkov, a jih prav zaradi lektina ni priporočljivo surovih dodajati na solate in v druge jedi. Bi si lahko želeli še več? Leča je okusna, raznolika in vsestranska, daje nam moč in varuje naše zdravje.

Bi si lahko želeli še kaj več?

Morda le to, da bi se uresničila legenda, ki pravi, da je treba jesti lečo ob začetku novega leta. Zrna namreč spominjajo na drobne cekine in tako naj bi vse leto preživeli v blagostanju in – brez ovinkarjenja – z veliko denarja. Zgodovinsko ni izpričano, ali obrok leče k temu res pripomore. Bill Gates nikoli ni javno povedal, ali za novo leto poje obrok leče ali si je bogastvo pridobil drugače. Dobro pa je vsaj poskusiti. Kljub vsemu je zdaj znano, kako okusna in zdrava je leča.