Koš za smeti je spet poln. Skuti je spet potekel rok uporabe. Ajvar z zadnjega piknika je splesnel. Ta teden je na poti v smetnjak že tretja vrečka bioloških odpadkov. Račun za nakup živil pa je bil spet nesramno visok.

Kako je možno, da se že leta vrtimo okrog enakih pogovorov, vprašanj in statistik o količini zavržene hrane, pa se nič ne spremeni? Danes imamo veliko več znanja o pametnih nakupih, razliki med rokom uporabe, zapisanim kot ‘porabiti do’ in ‘uporabno najmanj do’, o ločevanju odpadkov in potrošništvu, ki neumorno oblega Zemljo s smetmi. Pa tega kot družba še kar ne moremo ponotranjiti in nas je potem 22. aprila ob dnevu Zemlje in 24. aprila ob slovenskem dnevu brez zavržene hrane nekoliko sram, ker smo del problema. Smo del žalostne statistike. Ko ta dva dneva slavljenja Zemlje mineta, brez slabe vesti naprej nakupujemo in smetimo. Jabolko spet ves teden potuje v službo in nazaj, dokler namesto kot zdrava malica ne konča kot nagnit odpadek. Do naslednjega aprila, ko nas bo spet vsaj malo sram.

Zato bi morali velik poklon nameniti tistim, ki so dovolj načelni in pogumni, da je njihova vest aprila čista. Ljudem, ki premišljeno nakupujejo in oblikujejo svoje jedilnike. Gostincem, ki z domišljijo porabijo vse dele živila. Trgovcem, ki izdelke tik pred iztekom roka uporabe podarijo. In posameznikom, ki razumejo, da hrana ni za v smeti. V tej številki predstavljamo zanimiv način prehranjevanja, poimenovan freeganstvo, ki se umika od potrošništva in (med drugim) temelji na prehranjevanju z živili, ki bi sicer končala v smeteh.

Ko preštevamo cente v ‘najcenejši košarici’, ne razmišljamo o tem, da bo najcenejša skuta v resnici najdražja, če bo ostala pozabljena v temnem kotu hladilnika. Draga bo za nas, ker smo dva evra vrgli v zrak, in draga bo za Zemljo, ker smo zanjo porabili toliko vode, krme, energije, človeškega dela, embalaže in na koncu ustvarili še strošek s predelavo odpadka. Nekdo drug bi bil te skute, odkrite pravočasno, vesel.

Morda pa bo naslednjega aprila vse drugače.