Gojena morska hrana

Strokovnjaki predvidevajo, da bomo v prihodnosti vse več hrane pridobili iz oceanov in morij, ki bodo postala glavni vir za zadostitev naših vse večjih apetitov in potreb. Že zdaj je več kot polovica rib in drugih vodnih organizmov, ki jih na svetu pojemo, gojenih. V prihodnosti bo ulovljenih še manj in gojenih še več (podobno se je zgodilo z govedom). Zato je prav, da začnemo tudi o ribah in drugih morskih organizmih razmišljati podobno kot o drugih gojenih živalih. Seveda pa v vseh morskih ribogojnicah in gojiščih ne delajo enako, zato vsa gojena morska hrana še zdaleč ni enake kakovosti. Dobro je vedeti, kaj vpliva na kakovost morske hrane in kako prepoznamo tisto, ki je res dobra in vzgojena na naravi in ljudem prijazen način.

Kaj je marikultura

Marikultura je gojenje morskih organizmov, predvsem rib, rakov, mehkužcev in alg. Gre za kmetijstvo ob, v ali na vodi. Poteka lahko v odkritih ali pokritih bazenih na kopnem, v morju, ob obali, v lagunah ali na odprtem morju. Delo v gojiščih na kopnem je nekoliko manj zahtevno in lažje, kakovost morske hrane iz gojišč na odprtem morju pa je po navadi bistveno boljša.

Kaj vpliva na kakovost

Na kakovost vpliva več dejavnikov, vse se začne pri skrbni izbiri porekla vrhunskih mladic. Gojenje mladic poteka v ribogojnicah, ki jim rečemo valilnice, v pokritih bazenih, kjer so mladice pod nenehnim nadzorom in 24-urno oskrbo. Tam najboljše mladice v času rasti izbirajo ročno s siti in mrežicami. Iz valilnic jih preselijo v gojišča. Tu na dobro rast, okus in kakovost mladic najbolj vplivata izbrana prehrana in redna izmenjavanja sveže morske vode (čisto okolje). Dobri ribogojci ribam omogočijo počasno rast, čim bolj podobno tisti v naravi, in dovolj prostora, da se lahko ribe nenehno gibajo. Tako zagotovijo čvrsto meso. Zelo pomembna sta tudi stalen nadzor in krmljenje, ki se nenehno prilagaja potrebam. Za okolje in naše zdravje je bistveno gojenje brez uporabe kemikalij in pri takem načinu dela je zato potrebno neprestano mehansko čiščenje vrvi, mrež in bazenov.

Ali so gojeni morski organizmi tako dobri kot divji

Lahko so tako dobri ali boljši, nedvomno pa so varnejši. Gojenje namreč poteka v nadzorovanih razmerah. Kadar poteka v čisti vodi, z izbrano krmo in zagotovljeno popolno sledljivostjo, ki nam zagotovi tudi svežino, lahko dosega in presega kakovost divje ribe. Gojene ribe so lahko nekoliko mastnejše in zato, če je njihova krma kakovostna, okusnejše od divjih.

Trajnostna, naravi prijazna gojišča so ekonomsko vzdržna le, če potrošniki prepoznajo boljšo kakovost in so jo pripravljeni tudi plačati.

Kaj pomeni, da je gojena morska hrana bolj nadzorovana od divje

Pri nakupu ulovljene morske hrane sta znana samo območje ulova (oznaka Jadranskega morja je FAO 37.2.1, Sredozemskega pa FAO 37.) in način ulova (trnki, vlečne mreže …). Gojena morska hrana pa je pod strogim nadzorom od iker ali jajčec in vse do mize. S tem lahko gojitelj na vsakem koraku zagotovi najvišjo kakovost. Na varnost morske hrane pomembno vpliva tudi njena prehrana – v naravi se lahko morski organizmi prehranjujejo s hrano, ki lahko vsebuje tudi snovi, nevarne za ljudi. Divje ribe, odvisno od vrste in njenih prehranskih navad, jedo vse, kar jim uspe najti (druge ribe, rakce, školjke, alge, plankton, tudi krmo, ki pade skozi mreže ribogojnic, in iztrebke gojenih rib), jedo pa tudi v pristaniščih in ob kanalizacijskih izpustih. Gojeni organizmi jedo le krmo, ki je vselej nadzorovana. Poleg tega vsebujejo na primer ribe, gojene v slovenskem morju, bistveno nižje količine nevarnih snovi, kot je na primer živo srebro. Prav tako gojene ribe nimajo nekaterih človeku nevarnih parazitov.

Ali so gojene ribe manj varne zaradi uporabe antibiotikov

V EU se zdravljenje z antibiotiki v marikulturi že dolgo izvaja le v nujno potrebnih primerih, izključno po navodilu ustreznih veterinarskih služb in pod rednim nadzorom inšpekcijskih služb. Rib se nikoli ne prodaja takoj po zdravljenju, ampak je treba počakati, da preteče čas karence in v njihovem mesu ni več mogoče zaznati antibiotika. Čeprav se divji morski organizmi ne zdravijo, lahko prav tako pridejo v stik s škodljivimi snovmi.

Težava označevanja

Ko se odločamo med gojenim organizmom (označen mora biti z »gojeno«) in divjim (označen z »ulovljeno«), moramo upoštevati vrsto organizma, kraj, kjer je živel, njegovo prehrano, način izlova in ravnanje z njim od ulova do prodaje. Nekaj teh podatkov dobimo na deklaraciji, lahko pa o tem povprašamo prodajalca. Pri ulovljeni morskih hrani ponekod na nalepki zasledimo oznako MSC, ki označuje trajnostno ulovljeno hrano. Gre za oznako neprofitne mednarodne organizacije »Marine Stewardship Council«, ki prepoznava in nagrajuje ribiče, ki varujejo morja, oceane in morsko hrano tudi za prihodnost. V ribogojstvu obstaja podobna oznaka ASC »Aquaculture Stewardship Council«, toda pri njej so za zdaj standardi postavljeni le za gojenje lososa. Trenutno ima torej ta oznaka omejen pomen in pogosto zato celo zavaja, ker jo potrošniki zaman iščejo pri drugih gojenih ribah, za katere pa še ne obstaja. Oznake »ekološko« so precej redke, saj je ekološko gojenih morskih organizmov s certifikatom manj kot dva odstotka.

Vpliv gojenja morskih organizmov na okolje

Velik izziv je vzpostaviti rast marikulture z znižanjem negativnih vplivov na okolje. Najbolj naravna in trajnostna so neintenzivna gojišča, ki spoštujejo okolje, trajnostno uporabljajo naravne vire, pametno izbirajo organizme za gojenje, gojijo le avtohtone vrste, mladih osebkov ne lovijo v naravi in strogo upoštevajo dobrobit živali. Najbolj sonaravno gojenje izkorišča predvsem vire (npr. hrano), ki so naravno prisotni v okolju, in človek ne vnaša dodatkov – ribe jedo skoraj izključno tisto, kar jim uspe uloviti v okolju. Tako je gojenje v morskih lagunah, tudi v Jadranu (nam najbliže blizu Gradeža), kjer gojijo predvsem priobalne vrste, kot so jegulje, brancini, orade in ciplji. Taki pridelki so po kakovosti večinoma primerljivi z divjimi. Glavna omejitev je le v zelo nizkih izkoristkih, saj je gostota gojenih organizmov nizka v volumnu vode. Prav zato je taka dejavnost ekonomsko vzdržna le, če potrošniki prepoznajo boljšo kakovost in so jo pripravljeni tudi plačati.

Prihodnost morske hrane

Organizacija za varstvo narave (WWF) poroča, da so se zaradi pretiranega ribolova, onesnaženja in podnebnih sprememb v zadnjih 45 letih populacije morskih živali v morju in ob njem zmanjšale na polovico. Opozarjajo, da bo leta 2048 na primer Jadransko morje ostalo skoraj brez rib, če ne bomo spremenili navad. Gojenje morskih organizmov je trenutno najboljša možna rešitev perečega problema pomanjkanja morske hrane glede na rast svetovnega prebivalstva.

Informiran in etično naravnan potrošnik bo ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih dejstev izbral kakovostno in čim bolj trajnostno gojeno ribo.

Zavedajmo se, da s svojim denarjem vsak dan odločamo. S pravo izbiro, kot ozaveščeni potrošniki, lahko skupaj oblikujemo lepšo prihodnost.

Dobri ribogojci ribam omogočijo počasno rast, čim bolj podobno tisti v naravi, in dovolj prostora, ki ribam omogoči nenehno gibanje.

 

:::

Fotografije: Arne Hodalič

Naslovna fotografija: Linda Robert / Unsplash