Tanja Pintarič

Po poklicu je tehnik strežbe, po končani šoli pa so ji starši podarili izziv: dobila je povsem svojo špageterijo in picerijo v Murski Soboti. Začetki v okolici, ki je bila takrat še tradicionalno usmerjena, so bili težki, a uspešni. Danes, natanko dvajset let pozneje, je Tanja Pintarič poleg navedene restavracije tudi vodja družinske gostilne Rajh v Bakovcih pri Murski Soboti, kjer iščejo stare recepte in jih posodabljajo. Njen pristop h kulinariki močno temelji na družinski tradiciji, ki je seveda povsem prepletena s prekmursko kulinarično dediščino in z naravo. Po Tanjinem mnenju so Prekmurci zelo povezani s svojo kulinarično tradicijo, a jo premalo negujejo, medtem ko jo slovenski gostje iz drugih regij povsem drugače dojemajo, sprejemajo in spoštujejo: »V Prekmurju je dosti gostiln in veliko lahko pokažemo, a še vedno ni pravega povezovanja med nami samimi, v okolici – to moramo še doseči,« pravi. S prihodom avtoceste je vedno več slovenskih gostov, ki z veseljem spoznavajo prekmursko kuhinjo, a tudi tujci so navdušeni nad Prekmurjem. Ko ga je septembra lani obiskal slavni kuhar Jöel Robuchon, sta ga Tanja in njen mož Damir naravnost očarala. Jed sta mu postregla na toplem kamnu iz reke Mure in bil je tako navdušen, da je takoj naročil štirideset mürskih kamnov za svojo restavracijo v Parizu. Tanja prizna, da je bilo pripravljanje jedilnika za svetovno znanega kuharja res precej stresno, a na koncu so se odločili, da bodo ostali zvesti svoji hiši in pripravili to, kar najbolj poznajo – tradicionalne jedi svojega okolja: domače ocvirke, bosman (prekmursko pletenico), sveže jurčke in bograč, ki so ga kuhali v kotlu na odprtem ognju. Nekaj mesecev pozneje je družina med obiskom Pariza nenajavljeno zavila tudi v restavracijo Jöela Robuchona in bili so prijetno presenečeni, da jih je ta prepoznal in zelo toplo sprejel.

Tanja pravi, da je v njihovi družini vedno vse prepleteno s kulinariko, celo življenje in ves prosti čas. Vsa družinska potovanja so zaznamovana z obiskom vsaj ene vrhunske restavracije – kot nagrada in navdih. Zato ne preseneča, a Tanjo zelo veseli, da sta se za gostinski poklic odločila tudi njena otroka, ki bosta družinsko tradicijo nadaljevala.

Kakšna je vaša prva kuharska izkušnja oziroma spomin na hrano ali kuhanje?

Rodila sem se pravzaprav v gostilni in vse življenje živim nad gostilno, tako da sem bila že kot dojenček pogosto v varstvu z mamo in babico v kuhinji. Moj prvi spomin v povezavi s kuhanjem je peka piškotov.

Vaš kuharski slog?

Snujem prekmurske tradicionalne jedi, sodobno postrežene.

Tradicionalna ali moderna kuhinja?

Tradicionalna.

Brez katere sestavine ne bi mogli kuhati?

Brez soli in (seveda) bučnega olja.

Po kom se zgledujete pri kuhanju oz. kdo je vaš »kuharski heroj«?

Vse črpam iz tradicije te hiše; lahko bi rekla, da sta moji »herojinji« moja mama in moja babica.

Najljubše opravilo v kuhinji?

Še zmeraj: peka piškotov.

Najmanj ljubo opravilo v kuhinji?

Pospravljanje in čiščenje.

Katero jed, ki ste jo skuhali ali jedli, ste si najbolj zapomnili?

Zadnja jed, ki sem si jo najbolj zapomnila, so božični vanilijevi in orehovi rogljički, ki sta jih spekla moja otroka.

Najljubša knjiga o kuhanju?

Najbolj zabavna in v trenutkih zelo resnična je knjiga Anthonyja Bourdaina Kuhinja strogo zaupno. Zanimiva je tudi monografija o kranjski klobasi.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Na svoja otroka, ki nam občasno pomagata v gostilni.

Kaj pogrešate v slovenskem kulinaričnem svetu?

Pogrešam več pridelovalcev bio živil. Pa tudi, da bi se ti ustrezno predstavili, da bi z njimi lahko sodelovali.