Alenka Kodele
piše: Urška Petelin
Članek je objavljen v reviji Dober tek, september 2011
Za Alenko Kodele mnogi trdijo, da je najboljša slaščičarka v Sloveniji. Skromno odgovarja, da je to sicer povsem subjektivna ocena, ki pa jo kljub temu veseli. Še toliko bolj, ker je po poklicu kuharski tehnik in je znanje slaščičarstva pridobila s samoizobraževanjem. Ko je po dveh letih dela v kuhinji svojo resnično strast odkrila v svetu slaščic, je potrebno znanje poiskala na tečajih in z brskanjem po tuji strokovni literaturi. Kmalu je postala vodja slaščičarne v novogoriškem Hotelu Perla, kjer je ostala sedemnajst let. Če je ocena strokovnih kolegov morda subjektivna, pa njeno odličnost povsem objektivno dokazuje vrsta priznanj in nagrad s slaščičarskih tekmovanj. Osem let je bila članica slovenske kuharske reprezentance in se dvakrat udeležila kuharske olimpijade, najbolj pa je ponosna na trak kakovosti, najvišje slovensko priznanje za kuharje in slaščičarje, ki ga lahko osvojijo na kulinaričnem tekmovanju Gostinsko turističnega zbora Slovenije. Prejela ga je leta 1996 in ga kasneje oplemenitila še s srebrno, zlato in diamantno značko. Pravi, da so tekmovanja poseben izziv, ki zahtevajo visoko koncentracijo, natančnost in tehnično dovršenost. In čeprav je udeležba na svetovnih tekmovanjih prekrasno doživetje, je spoznala, da se z leti človek izčrpa, zato pride trenutek, ko se moraš umakniti. Alenka ne tekmuje več, še zmeraj pa pri tekmovanjih sodeluje v ocenjevalni komisiji in z nasveti pomaga mlajši generaciji slaščičarjev. Trenutno je njen največji izziv skrb za opremo slaščičarskega programa eno-gastronomskega centra, ki se bo oktobra odprl v sklopu poslovno-nakupovalnega centra v Novi Gorici. Njene slaščice lahko poskusite v restavraciji Prestreljenik na smučišču Kanin in hotelu Šola v Logu pod Mangartom.
Kakšna je vaša prva kuharska izkušnja oziroma spomin v povezavi s pripravo slaščic?
Moja prva kuharska izkušnja je bila v četrtem razredu, ko sem staršem za presenečenje skuhala kosilo, slaščičarska pa v prvem letniku srednje gostinske šole, ko sem pripravila sosedu torto za 50. rojstni dan.
Zakaj ste postali slaščičarka?
Ko sem kot praktikantka in pozneje pripravnica v kuhinji spoznavala slaščičarstvo, me je ta smer kulinarike zelo pritegnila. Zdaj je slaščičarstvo moj način življenja, kuhanje pa hobi.
Kakšen je vaš kuharski slog?
Malo, vendar dobro in iz pravih sestavin.
Tradicionalna ali moderna kuhinja?
V veselje mi je priprava tradicionalnih jedi, ki jih rada pripravim tudi na modernejši način. Molekularne kuhinje ne uporabljam.
Po kom se zgledujete pri kuhanju oziroma kdo je vaš »kuharski heroj«?
V bistvu imam kar več vzornikov. Med starejšimi kuharji je zagotovo »moj heroj« Andrej Goljat, med mlajšimi so seveda moji kolegi iz reprezentance, s katerimi smo preživljali lepe in manj lepe trenutke, drug drugemu pomagali, svetovali in se spodbujali. Je pa v Sloveniji kar nekaj kuharjev, tudi mlajših, ki jih občudujem in cenim njihovo delo.
Katero je vaše najljubše opravilo v kuhinji?
Največji užitek mi je dekoriranje in serviranje sladic.
Katero opravilo najmanj radi opravljate?
Recimo čiščenje in pospravljanje, ampak žal brez tega ne gre. Je pa velik užitek začeti delo v čisti in pospravljeni kuhinji.
Katero slaščico, ki ste jo pripravili ali jedli, ste si najbolj zapomnili?
Torto v obliki mize za ruleto v naravni velikosti.
Najljubša kuharska knjiga?
Bo Friberg: The professional Pastry chef.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na svoje tri knjige Torte, Najboljši piškoti, sladki grižljaji in slano pecivo ter Sladki in slani zavitki in pite.
Kaj pogrešate v slovenskem kulinaričnem svetu?
Ljudje se premalo zavedajo svoje tradicije; morali bi bolj ceniti domače jedi in domače ljudi, ki jih pripravljajo.
Sledite nam
