Ksenija Krajšek Mahorčič

Čeprav je mož Martin po poklicu kuhar in skupaj snujeta sodobne brkinsko-kraške jedi, v njuni gostilni Mahorčič v Rodiku danes kuha večinoma Ksenija. Prizna, da je bila sprva nekoliko negotova, saj se kuhanja nikoli ni strokovno učila. »Moje kulinarično raziskovanje se je začelo, ker sem bila z možem velikokrat v družbi vrhunskih kuharjev, in ko so se pogovarjali o kulinariki v kuharskem jeziku, sploh nisem vedela, o čem govorijo – bilo je, kot da bi govorili nemško! Rekla sem si: ali ostanem v gostilni kot deklica za vse ali pa vzamem knjige v roke.«

Odločila se je za slednje, se učila iz tujih knjig, bogatila svoj besedni (in kuharski) zaklad, obiskovala tečaje v tujini in kmalu pristala med najboljšimi: »Ko poznaš toliko tehnik, te kar zamika, da bi eksperimentiral na krožniku!« In ker je včasih treba tudi tvegati, sta z Martinom prav v času, ko je nastopila gospodarska kriza in je bilo gostov manj, močno spremenila svojo kuhinjo, ki je postala kreativnejša in polna izzivov: »V enem letu se nama je obrestovalo, prišle so spodbudne kritike, tudi miselnost gostov se je spremenila.« Pred kratkim sta bila sprejeta v mednarodno združenje vrhunskih mladih kuharjev JRE, njuna restavracija pa uvrščena v mnoge slovenske in tuje kulinarične vodnike.

Ker je Ksenija veliko vložila v izobraževanje, bi bilo škoda, da tega znanja ne bi posredovala naprej, in ker je čokolada njena strast, je lani priredila čokoladne delavnice. »Zelo sem bila vesela, da so se jih moji kuharski kolegi udeležili – prišlo je več kot 30 ‚chefov‘ iz vse Slovenije, tudi s Koroške, Štajerske in Dolenjske! Lepo je, da slovenski kuharji sodelujemo med seboj, da se ne počutimo ogrožene in ne skrivamo znanj. Več kot nas je, bolj postaja Slovenija vrhunska kulinarična destinacija.«

Kakšna je vaša prva kuharska izkušnja oziroma spomin v povezavi s hrano ali kuhanjem?

Prvi spomini na kuharske vzpone in padce segajo v obdobje srednješolskih počitnic, ko je kosilo moralo biti na mizi. Od samega začetka so bili vsi domači ostri kulinarični kritiki.

Tradicionalna ali moderna kuhinja?

Ko sem bila še otrok, sem lahko uživala v odlični tradicionalni kuhinji none Marije in svoje mame. Zato mi je v poplavi globalizacije zelo drag spomin na okuse iz otroštva. Danes iščem lahkotnost v tradiciji in z modernim pridihom dajem krožniku novo dimenzijo.

Iz katerega živila najraje ustvarjate?

Najraje uporabljam sezonska živila svojega lokalnega območja.

Po kom se zgledujete pri kuhanju oz. kdo je vaš »kuharski heroj«?

Zelo veliko je kuharjev, ki jih občudujem in spoštujem predvsem zaradi izjemne predanosti delu in spremljam njihovo delo. Pri kuhanju vedno sledim svojemu občutku, a vsak zanimiv dogodek ali srečanje s posebnim človekom zagotovo pusti sled.

Katero jed, ki ste jo skuhali ali jedli, ste si najbolj zapomnili?

Pašto in fižol none Danice. Harmonija in intenzivnost teh okusov se nikoli več nista ponovili.

Najljubša knjiga o kuhanju?

Sous Vide Cuisine (Joan Roca in Salvador Brugués) in Au Coeur des Saveurs (Frederic Bau).

Na kaj ste najbolj ponosni?

Na svoje starše.

Ali kaj pogrešate v slovenskem kulinaričnem svetu?

Če bi mi to vprašanje postavili pred nekaj leti, bi rekla, da pogrešam spoštovanje do kuharskega poklica, boljše gastronomske kritike in več gostov, ki stopijo iz svojega okvira in se prepustijo umetnosti kuhanja. A danes je drugače in lahko rečem, da je zelo lepo delati v kulinaričnem svetu in da je to eden izmed najlepših poklicev.

Kuharski nasvet našim bralcem?

Spomnite se jedi svojih prednikov in kuhajte jih svojim naslednikom. Pa ne pozabite na svoj pečat.