Božični kolači po Evropi

Čeprav je evropska kulinarika raznolika, so sestavine prazničnih decembrskih kolačev po vsej Evropi zelo podobne: suho in kandirano sadje, oreščki, lupinice agrumov, bela moka, maslo, jajca, med in sladkor ter dišeče začimbe, kot so cimet, nageljnove žbice in muškatni orešček. Z njimi so najpogosteje obogatili kruh, simbol dobrote in blaginje, zato se lahko prav v vsaki evropski državi na božičnih sejmih sladkamo z lokalnim sladkim prazničnim kruhom. V Grčiji ga imenujejo christopsomo (Kristusov kruh) in zanj testo zamesijo z oljčnim oljem in rdečim vinom, dodajo rozine, v vinu namočene fige, orehe, pinjole, smolo mastike in dišavnice, nekaj testa pa prihranijo za okraševanje kruha v obliki starega krščanskega križa in motivov iz življenja družine. V Romuniji in Bolgariji vam bodo ponudili sladek mlečni kruh cozonac (tudi kozunak), na Škotskem dundee cake, kolač z rozinami, kandiranimi češnjami in mandlji, v alpskih predelih Švice čvrst hruškov kruh birnbrod, ki se tako imenuje, čeprav so v njegovem bogatem receptu tudi datlji, rozine, suhe fige in slive. V severni Italiji slovi panettone, puhast kruh v obliki kupole, ki izvira iz Milana, v Toskani pa panforte, kompaktna ploščata slaščica iz oreščkov in suhega sadja, obilno posuta s sladkorjem v prahu. Na Portugalskem se od božiča do praznika svetih treh kraljev sladkajo s sladkim kruhom bolo rei (kraljeva krona) v obliki venca, bogato obloženim s kandiranim sadjem. Vanj peki zamesijo zrno boba, in kdor ga najde v svojem kosu, mora prihodnje leto prispevati za kolač. Podobno navado gojijo tudi v Španiji in Franciji, kjer srečnega najditelja imenujejo za bobovega kralja.

Stollen

Božični sadni kruh je praznični kolač, značilen za Nemčijo. Recept zanj je nastal v mestu Dresden, zato je dresdenški stollen danes geografsko zaščiten in ga pod tem imenom v mestu Dresden proizvaja 150 pekov. Stollen je bil sprva postni kruh iz moke, kvasa, olja in vode, in ker je bilo maslo med postom prepovedano živilo, je v 15. stoletju papež s posebnim zakonom dresdenskim pekom dovolil uporabo masla v prazničnih slaščicah. Z leti se je v recept prikradlo še suho in kandirano sadje, oreščki, obilo masla in sladkorja, celo marcipan in dišavnice, tako da kolač s postnim časom ni imel več veliko skupnega. Pravijo, da oblika božičnega kruha spominja na povitega Jezuščka, zato ga obilno posujejo s sladkorjem, da ga ne bi zeblo. Tradicionalno mora kolač počivati vsaj tri tedne, preden ga postavijo na praznično mizo, debela plast sladkorja pa poskrbi, da se sadni kruh ne izsuši.

Šarkelj

Na slovenskih slavnostnih mizah ob katoliških praznikih ne sme manjkati kolač v obliki venca, ki po nekaterih izročilih ponazarja Kristusovo krono. Tradicionalna in najpogostejša je seveda potica, a tudi šarkelj. Ponekod mu pogovorno pravijo kuglof, izraz pa iz- vira iz nemškega poimenovanja za šarkelj – Gugelhupf. Tradicionalen šarkelj je iz kvašenega mlečnega testa z jajci, ki mu dodajo rozine in ga spečejo v posebnem visokem modlu za šarkelj, ki ima v sredini tulec in značilna rebra, pečenega pa potresejo s sladkorjem v prahu.

Christmas pudding

Britanski božični kolač naj bi segal v čas srednjega veka in bil posledica navduševanja nad vsem, kar so mornarji na Otok prinesli iz oddaljenih britanskih kolonij. V tem božičnem kolaču zato ne manjka začimb, žganja in suhega sadja, po tradicionalnem receptu pa ga večina Britancev še danes pripravlja z govejim lojem. Priprava kolača, ki mu pravijo puding, saj ga ne pečejo v pečici, temveč kuhajo nad soparo, je bila nekoč povezana s strogimi pravili: pripraviti so ga morali pet tednov pred božičem, mešati so ga morali z leseno kuhalnico v krogih od vzhoda proti zahodu (s tem so počastili svete tri kralje, ki so v tej smeri potovali, da bi obiskali pravkar rojenega Jezusa), za kuhalnico pa je izmenično moral poprijeti prav vsak član družine in si med mešanjem nekaj zaželeti. Zavitega v prt so božični kolač nad soparo kuhali kar deset ur, nato pa ga obilno zalili z žganjem. Tako pripravljen kolač je lahko počakal vse do božiča, ko je bil tudi najbolj okusen, saj so se sestavine dodobra prepojile in prepletle – neverjetno obstojen in sočen božični kolač so Britanci z ladjami pošiljali celo v britanske kolonije po svetu, pravilno pripravljen pa naj bi se lahko ohranil celo dvanajst mesecev! Še danes pred božičnim časom mnogi pripravijo dva božična kolača in enega ponudijo ob božiču, drugega pa hranijo vse do velikonočnega kosila. Preden božični kolač ponudijo, ga na sopari ponovno počasi segrejejo, polijejo s toplim vinjakom, flambirajo in očarajo zbrane goste.

Buche de Noël

Rulada v obliki polena je tradicionalna francoska božična sladica, ki jo še danes pripravljajo v Franciji in njenih nekdanjih kolonijah. Slaščico so pariški slaščičarji začeli izdelovati po letu 1870, njena oblika pa izhaja iz starodavnega poganskega običaja ob zimskem solsticiju. Takrat so čas, ko dnevi spet postajajo daljši, praznovali s sežiganjem polena, ki so ga predhodno okrasili, pepel pa shranili za srečo in zaščito pred udari strele. Tudi francosko sladko božično poleno okrasijo z okraski iz marcipana v obliki listov bršljana ali gobic.

Piernik

Piernik je poljski medeni kolač, ki ga začinijo s cimetom, nageljnovimi žbicami in pimentom. Pogosto ga obogatijo z orehi in rozinami, v zadnjem času tudi s čokolado. Oblikovan je v ploščat hlebec ali okrogel kolač, med peko pa po površini razpoka. V prazničnem času so po vsej Evropi značilni tudi medenjaki v mnogih različicah, njihova zgodba in simbolika pa sta tako bogati, da so v mnogih evropskih mestih postavili muzeje, posvečene medenjakom. V tokratni temi meseca smo izbrali nekaj tradicionalnih prazničnih kolačev, med njimi tudi poljski medeni kolač, zgodbi medenjakov pa se bomo posvetili ob letu obsorej.