Gostinski objem ni prepovedan

Objem z razdaljo

Gostov bo (vsaj nekaj časa) manj, zaradi omejevalnih ukrepov in prestrašenih jedcev. A jesti je treba; da je ob tem pomembna družabnost, nas je naučila karantena; da je potrebno jesti dobro, pa vemo, ker smo dobrojedci!

Če/ker bo gostov manj, bo to pomenilo, da bomo gostje pri izbiri gostilne postali izbirčnejši. Ne bomo šli v gostilno kar tako, z ulice, ker nas je ravno tisti trenutek »napadla« lakota ali obšla želja po družabnosti, temveč se bomo morali vnaprej pozanimati. Zunaj? Znotraj? Velikost miz? Oddaljenost med mizami? Velikost kuhinje? Urejenost? Čistost? Stranišče? Strežba? … Nič več samo vprašanje, kaj je danes za kosilo?!

Če/ker bo treba gostilne bolj izbirati, pa ne bodo odločilni le taki količinski podatki, temveč tudi kakovostni! Če bomo jedli manj v gostilnah in jih bomo skrbneje izbirali, bomo izbrali take, ki so, logično, boljše! Oziroma najboljše!

To bo že pomembna sprememba. Kajti doslej, ko nismo bili »izbirčni«, smo se ravno najboljših bali, saj nismo primerjali kakovosti, temveč le številke na računih. Kaj je dražje, tisto, kar stane manj, a je slabo, ali tisto, kar stane malo več, a je dobro?!

V osebnih razlogih za navduševanje nad preprostimi, domačimi, tradicionalnimi, nedeljskimi, bližnjimi, popularnimi in podobnimi gostilnami pa se je skrival strah pred objemom … V teh gostilnah vem, kaj naročim in dobim, v onih drugih, z zvezdicami, kapami, srčki, cenami, zvezdniki in chefi, pa ne. V »naših« gostilnah ostanemo v svojem območju udobja, torej v svojem objemu, v »njihovih« pa moramo stopiti iz svojega oklepa, se jim prepustiti, jim, torej, dovoliti, da nas objamejo!

Aktivnost pri jedi

Če ste se doslej v rubriki Šola okusov kaj naučili, potem upam, že veste, da je treba za dobre jedi nekaj narediti, ne pa jih le naročiti. Temu pravimo aktivno dobrojedstvo. In ta dejavnost bo po koroni še pomembnejša. Ta dejavnost bo objem!

Objem za goste, ker bo še pomembneje stopiti iz svojega objema (udobja). Ne bo več dovolj, da bodo juha, zrezek in solata, saj smo zdaj v karanteni že spoznali, da znamo tudi sami doma dobro kuhati. Zakaj bi se šli v gostilno le najest? Zdaj me bo zanimalo, kakšna je juha oziroma da ni taka kot doma; v čem je njena posebnost, kje je najboljša; ne več le, koliko stane in koliko je je!

Tudi ne bo več veljalo, da je dobra tista gostilna, ki je polna. Družabnost se bo namreč merila z oddaljenostjo, ne bližino. Dobra volja ne bo več odvisna od objemanja kozarcev in šanka, od velikosti omizij, gostij, obletnic, daril, temveč od – hrane. V Šoli okusov že vemo, da dobra volja ob hrani zaživi takrat, ko je jed za – nasmeh. In to je kakovostna kategorija! Ne pa smeško na družbenem omrežju.

Ne gostinci, temveč gostitelji

To bomo naredili mi, gostje. Kaj pa vi, gostinci? Kako nas boste objeli po koroni?

S tem vprašanjem ne merim na cene, saj manj v gostilni stane le za Teden restavracij, sicer pa je bistvo dobre gostilne, da gost plača – z nasmehom. V gostilne se gostje, torej, ne vračamo zato, ker je bilo poceni, temveč zato, ker je bilo dobro!

To pa pomeni, da bo po koroni še bolj pomembno, da bo gostinec gostitelj in da se bo gost v gostilni počutil kot na obisku. Čeprav dobi na koncu račun, mora imeti ves čas občutek, da je zaželen, celo poseben gost, in da dobi več, kot plača. Če ste bili še v mamini Gostilni pri Lojzetu v Dornberku, se zagotovo spominjate hrenovega namaza, ki smo si ga z leseno žlico mazali na domači beli kruh, ki smo ga kar z rokami odlomili. In seveda se tudi obisk na Zemonu, kjer je sin Tomaž Kavčič dodal še veliko svojih gostiteljskih veščin, še vedno začne tako!

Tako »objemanje« bo pomembno po koroni! Še pomembnejši pa bo občutek, da smo zaželeni, celo posebni gosti. Da dobimo več, kot plačamo, da plačamo z nasmehom, da pozdrav iz kuhinje ni le za Teden restavracij, da ni le »couvert« (pogrinjek), ker ta se računa, temveč je tudi dobrodošlica iz kuhinje, ki se ne računa, da je še kaj več, ker bomo po koroni »izbirčni«, zato bomo izbirali, kam bomo šli. Začelo se bo po chefovo, ki se bo s »kruhom in soljo« predstavil in pokazal, kaj (po)zna, kako razmišlja in ustvarja, ob koncu bo treba speči kekse za »petit fours« in potico za domov, in ne bo se končalo kot v kitajskih restavracijah s slivovim vinom, ki ga nihče ne popije, temveč se bo končalo z gostovo obljubo, da še pride.

Še ni tako dolgo tega, ko so se gostinci pozdrava iz kuhinje bali bolj kot pozdrava sanitarnega inšpektorja. Raje celo njemu, kot pa gostu kaj – zastonj … Počasi pa so se tudi taki časi spreminjali in po koroni se bodo dokončno spremenili. Pozdrav iz kuhinje preprosto ne bi smel biti več le domena odličnjakov.

Chefov pozdrav na krožniku

Sicer gostinci že doslej pri nas niso množično po italijanskem vzoru zaračunavali »coperta« (pogrinjek, couvert), a saj tudi gostov niso spravljali v zadrego, kam položiti prtiček iz blaga. Pogrinjek, kjer sta le prt in papirnati serviet, ni nobena lepa gostiteljska navada! Tako kot tudi ne predlagam, da bi vsi uvedli draženje po francosko kot so amuse-bouche, amuse-gueule in hors d’oeuvre. A zakaj me ne bi »kupili« vsaj s planinskim maslom, nižinsko skuto, domačo mastjo?! Ali, še bolje in pravilneje, z jedjo s chefovim podpisom, a tako majhno, da ne nasiti, zato pa močno vzdraži.

Gostilničar tako in tako ne bo ničesar podaril, saj bo vse zaračunal. Gost pa zato ne bo nič manj naročil, kvečjemu bo (še) raje plačal. Vsi lahko s tem le pridobimo.

Natakarjem ne bo treba spraševati: »Kaj boste pili?«, medtem ko bomo gostje šele listali po jedilniku. Kuharji ne bodo več anonimni, ker nas bodo »osebno« pozdravili. Ker se bodo s tem hkrati predstavili, gostov ne bo več strah, saj bomo že na začetku vedeli, kaj nas čaka. Objeli nas bodo, toda s predpisano razdaljo!

Kuharji bodo pozdrave pripravili vnaprej, zato bodo dobili čas, da se bolj posvetijo naročenim jedem. Natakarjem se ne bo treba opravičevati, ker se tako dolgo nič ne zgodi. Gostom na začetku ne bo krulilo in na koncu se nam ne bo spahovalo. Zaradi pozdrava, namreč, ne bomo na tešče pojedli cele košare suhega kruha, zato ne bomo nadaljevali siti, temveč radovedni, in potemtakem na koncu ne bomo sitni, temveč zadovoljni.

Vse to tudi pomeni, da bomo za mizo končno (spet) postali družabni, čeprav s poldrugim metrom odmika. Ne bomo se več zdolgočaseno pogovarjali o politiki(h), ne bomo buljili v telefone in ne bomo tiho, temveč bomo sproščeno in s polnimi usti kramljali o temi, zaradi katere smo prišli – hrani.

Pozdrav iz kuhinje je v gostilni, ki ponuja hrano gostom v užitek in sebi v zaslužek, enako potreben, kot so potrebni stol, miza, pribor, krožnik, sveži cvet in nasmeh. Po koroni še bolj!