Vilma Česen

Vilma Česen je upokojena računovodkinja, ki je pred štirinajstimi leti prevzela vajeti lokalnega Društva gospodinj in dramske skupine Planina pri Ajdovščini. Sr(e)čna in večstranska babica pa je tudi soavtorica knjige Da ne bi pozabili II (dve zato, ker so leta 2004 že izdali istoimensko brošuro), v kateri je popisala šege, navade in več kot 230 kuharskih receptov »non in nonotov«.

Kako ste kot računovodkinja zašli v kuharske vode?

Računovodstvo je zaznamovalo moje življenje, zato se ne morem ločiti od številk, potnih nalogov in obračunov, saj se v družini še vedno zanašajo na mojo pomoč. Vseskozi pa sem rada kuhala. Nikdar se mi ni zdelo, da bi v kuhinji pretirano blestela, a zadovoljni gostje so verjetno dokaz, da nekaj znam. Zato mi ni bilo težko prevzeti pobude, da z Društvom gospodinj in dramsko skupino Planina pri Ajdovščini ob deseti obletnici leta 2014 izdamo zbirko kuharskih receptov in lokalnih navad z naslovom Da ne bi pozabili II.

Kakšno je sicer to društvo? So članice dejansko gospodinje?

Sploh ne! Med nami so tudi možje in otroci, po »poklicu« pa upokojenci, študentje, šivilje, gradbeniki, direktorji velikih podjetij, lekarnarji, kmetje in vrtičkarji. Smo ustvarjalni in aktivni vaščani idilične vasice na meji med Krasom in Vipavsko dolino, prizadevamo si razgibati kulturno in družabno življenje. Mladim rodovom želimo prenesti sporočilo in kulturo naših dedov in babic, zato organiziramo etnološko obarvane prireditve, kuharske tečaje in tečaje ročnih del, redno se udeležujemo tekmovanj drugih slovenskih društev. Naše društvo je iz leta v leto večje, dejavnejše, zrelejše – in še nikoli ni toliko mož želelo postati »gospodinja«. Zaradi uspešnih gledaliških predstav in omenjene velike knjižne uspešnice nas pozna vsa Slovenija.

Kako je nastala ta knjiga? Kaj vsebuje?

Pred petnajstimi leti smo planinske gospodinje preprosto želele zapisati stare recepte. Po več letih obsežnega raziskovanja tradicije smo ob deseti obletnici društva izdali knjigo. Pobudnica sem bila jaz, a brez vztrajnosti in dela vseh članov knjiga ne bi dosegla tako širokega kroga bralcev in uporabnikov, kot ga je. Jedi je fotografiral naš član Blaž Rosa, za čudovito nostalgično oblikovanje so poskrbeli na agenciji Markacija. Nepogrešljiva je bila pomoč dr. etnologije Jasne Fakin Bajec. Pri izdaji so nam na pomoč priskočili Občina Ajdovščina in sponzorji, ki nam vdano stojijo ob strani že vseh petnajst let. Knjiga ponuja recepte za različne priložnosti, tradicionalna praznovanja, šege in navade. Geografsko zajema vso Vipavsko dolino in ob tradicionalnih receptih »v glineni posodi« ponuja sodobne priredbe in novosti »na porcelanastih krožnikih«. Navdihnila je celo največje mojstre, kot sta Bine Volčič in Tomaž Kavčič. Sedemsto izvodov iz prvega natisa je pošlo v nekaj mesecih, zato smo se odločili za ponatis in tudi ta počasi kopni.

Obkroženi ste s samimi znanimi vinarji. Morda tudi sami obdelujete trte?

Res je. Vinarje Guerila, Ferjančič, Petrič, Štokelj pozna vsa Slovenija. Tudi v naši družini so bili že od nekdaj vinogradniki, čeprav ne poklicni. Škoda bi bilo opustiti najlepše sončne lege v Vipavskih brdih, zato mož Dušan in sin Jernej kljub mnogim obveznostim še vedno predano obdelujeta vinograd in pridelujeta odlično »vino za prijatelje«, pravita. In to je največ vredno; v njem je shranjena energija vseh, ki so ga v trgatvi obirali, zato ga prav ti – takoj po martinovem – tudi prvi pokusijo. Jaz pa sem kulinarična podpora možu in sinu in seveda vsem pridnim trgačem oziroma bandimačem, kot rečemo pri nas. Toda veste, kaj se mi je kot gospodinji najhujšega zgodilo v življenju? Ob pogostitvi trgačev mi je zaradi prepogostih »repetejev« zmanjkalo praženega krompirja! Morda se vam to ne zdi nič posebnega, a vsaka prava gospodinja ve, kako hudo je, ko moraš jedcu pokazati prazen lonec.