Življenje na dnu – romb
piše: Darko Petelin
Članek je objavljen v reviji Dober tek, februar 2016
Ko so mi pred mnogimi leti prinesli romba, ki ga takrat še nisem poznal, in me prosili, naj ga pripravim, se mi je glede na obliko ribe in predvideno strukturo zdelo najbolj logično, da ga spečem v pečici. Po kratkem razmisleku sem se odločil, da ga spečem s krompirjem, za popestritev pa na pladenj naložim še nekaj poletne zelenjave. Vse skupaj sem zalil z oljčnim oljem in po zdravi pameti krompir v pečici nekoliko popekel, preden sem nanj položil romba in zelenjavo. Rezultat je bil izjemen, okus božanski, recept pa … tak, kot je tako in tako najpogostejši, kar pa sem izvedel šele čez nekaj let. Ta recept sem pozneje izboljšal tako, da sem poleg oljčnega olja dodal še malo masla. Vem, večina meni, da k morskim jedem maslo ne spada, toda … morda se večina moti?
Romb (Psetta maxima) ima tako značilno obliko – obliko romboida – da ga, ko ga enkrat vidimo, prihodnjič le stežka takoj ne prepoznamo. Spada med bokoplavutarice (kot sta tudi list in iverka). Zanimiv je predvsem zato, ker živi na dnu morja, najpogosteje na peščenem ali muljastem. Z dna se nikoli ne dvigne, če le nima smole, da ga ujamejo ribiči in … Ribja mladica romba je povsem običajnega ribjega videza, a se že kmalu po preobrazbi iz jajčeca v mladico začne spreminjati in prilagajati novemu načinu življenja. Desno oko se na bodoči gornji strani glave pridruži levemu, nekatere plavuti izginejo in tako se začne prilagajati življenju na dnu. Barva leve ali bolje zgornje strani romba je rjavkasta in od primerka do primerka prehaja od svetlejše do temnejše rjave, tudi sivkasto rjave barve, odvisno od okolja, kjer živi, na koži ima bolj ali manj izrazite lise, da se bolje skrije pred plenilci, in značilne roževinaste izrastke, podobne zakrnelim bodicam, ki to seveda niso. Spodnja stran romba je svetla, pravzaprav bela, in gladka. Večina rombov, ki jih lahko kupimo v ribarnicah, je vzgojena v sredozemskih gojiščih, od prostoživečih se razlikujejo po nekoliko nežnejši, manj grobi koži, običajno tudi svetlejši barvi in seveda po ceni. O posplošenih »bistvenih« razlikah glede okusnosti mesa si po izkušnji s slepe degustacije brancinov (revija Dober tek, junij 2015) ne upam več ocenjevati. Komercialna teža romba je med 1 kg in 1,5 kg, posamezni primerki pa lahko zrastejo do enega metra. Romb ima izjemno okusno, čvrsto belo meso, samo eno kost na sredini in kosti ob plavutih na obeh straneh. Vse kosti so velike in jih je pri pečenem rombu zelo preprosto odstraniti. Čiščenje romba je preprosto, saj ima zaradi svoje posebne oblike in načina življenja vse organe ob spodnjem delu glave in jih je zelo preprosto odstraniti. Romba najpogosteje pripravljamo celega v pečici, lahko tudi na žaru, ali pa ga filiramo in pripravimo z različnimi zanimivimi omakami in prilogami.
Sledite nam
