Zagotovo ste opazili, da je bila poletna številka revije Dober tek nekoliko bolj morska. Poletje je pač čas za morje, lahko hrano, žar, morske sadeže in ribe neposredno iz morskih globin. A letos so bile naše ribe žal večinoma iz globin zamrzovalnika. V ribiški vasici, kjer dopustujemo, skoraj ni več ribičev. Kar žalostno, da na otoku na samem jugu Dalmacije izumira tradicionalni poklic, ker domačini nimajo česa loviti. Tistih nekaj, ki jih vztraja, pa ne ulovi dovolj, da bi potešili želje rib lačnih domačinov in turistov.

In kam so šle vse ribe? V restavracije. Pa še tam jih ni zadosti, zato gostinci že od zime zamrzovalnike polnijo z ribami, ki jih bodo spekli poleti. S tem ni nič narobe, bi bilo pa prav, da nam povedo, katera riba je sveža in katera odmrznjena. In ko smo ravno pri spoštljivem odnosu do gosta, bi bilo tudi prav, da nam nehajo zaračunavati patagonijske lignje pod pretvezo, da so jadranski. (Namig: poleti lignji na krožniku skoraj nikoli niso jadranski. Sploh pa ne sveži, saj je sezona lova jeseni in pozimi.)

In kam so zares šle vse ribe? Stran. Ribe v najtoplejšem delu leta odplavajo v globlje, hladnejše dele morja. Ker so letošnje temperature morja dosegale skrajne številke, so ribe odplavale daleč in globoko.

Ravno ko sem razmišljala, kako malo rib smo to poletje pojedli, mi je v ušesa priletel oglas ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je lani zagnalo dveletno nacionalno kampanjo za promocijo lokalnega ribištva in ozaveščanje o pestrosti ponudbe ter pozitivnih vidikih uživanja rib. Cilji kampanje so seveda dobrodošli. Slogan kampanje je Vsaka riba ima svojo zgodbo – a žal so njihove zgodbe tudi zgodbe o globalnem segrevanju morja, onesnaženosti in rušenju morskega ekosistema, vlečnih mrežah, ki razrijejo morsko dno, in pretiranem izlovu ob nepravem času. Vse to (in še marsikaj) vpliva na to, koliko jadranskih rib bomo v naslednjih letih sploh še lahko pojedli.

Se tudi vam zdi, da je bilo letos na morju mnogo manj galebov?