Voda, kakor jo navaja formula v naslovu, je brez barve, okusa in vonja, najbližji sta ji deževnica in seveda destilirana voda. Vendar je voda iz pipe drugačna, ima okus, ki ga pridobi, ko pronica skozi zemljo, skale, in taka, z okusom, priteče iz izvira, kjer jo ujamejo v sistem vodovoda. Je živa. Njeno čistost in neoporečnost stalno nadzorujejo, osnovni okus pa ostane, če zanemarimo klor, ki ga včasih dodajo vodi, a ta hitro izhlapi.

Zelo radi pišemo o različnih terroirjih/rastiščih pri vinih, se pogovarjamo o lapornati, peščeni in drugih podlagah, ki dajo vinu okus. Nisem pa še zasledil resnejšega pogovora o različnih okusih vode, ki nastanejo zaradi raznovrstnih kamnin, po katerih pronica do izvira.

Sprašujem se, zakaj ne bi tudi pri nas v restavracijah ponudili karafe lokalne vode, to je lahko voda iz vodovoda ali celo bližnjega izvira. Tej lahko gostinci dodajo zgodbo in tako tudi z vodo obogatijo svojo ponudbo. Takšna voda je lokalna, okusna, tradicionalna in ekološko vzdržna. Šele na zahtevo gosta pa bi mu ponudili njegovo najljubšo ustekleničeno vodo, kot to počnejo v Franciji in drugod po svetu.

Voda je pijača, ki najbolj odžeja, je brez kalorij in pri nas (za zdaj) še na voljo v neomejenih količinah. Pred leti je postalo modno, da smo tako kot na Zahodu začeli ugotavljati, da naj bi bila voda iz pipe nezdrava, oporečna, da jo je treba nadomestiti z vodo iz plastenk, ki je nadzorovano neoporečna, lahko jo pijemo iz večjih in manjših plastenk in jo hranimo

v hladilniku, da je vedno osvežujoče hladna. Morda so trditve o oporečnosti vode v posameznih vodovodnih sistemih veljale pred leti. Nadzor je bil slabši, na posameznih, predvsem kraških območjih, so bili izviri zaradi kmetijstva pogosto oporečni, veliko vodovodnih cevi je bilo salonitnih (!) … Danes je večina vodovodov strokovno nadzorovanih in voda iz pipe je po skoraj vsej Sloveniji neoporečna.

Ne bom se spuščal v špekulacije o škodljivih snoveh, ki naj bi prehajale iz plastenk v vodo. Tudi ne trdim, da ni kakšna plastenka tu in tam potrebna za v avto, ko se odpravljamo na pot, pri rekreaciji in ob drugih priložnostih, čeprav se da tudi v teh primerih plastenko zamenjati s steklenico, napolnjeno z vodovodno vodo.

O vodi iz pipe sem začel razmišljati po dolgih letih prevažanja plastenk vode iz trgovine domov, skladiščenja v kleti, prenašanja v bivanjske prostore in odmetavanja plastenk v smeti, kjer so poleg druge nepotrebne embalaže napolnile smetnjak v dveh dneh, čeprav sem jih skrbno pomečkal.

Vsi smo že skoraj obsedeni z ločevanjem smeti, naša naselja so se spremenila v krajino raznobarvnih smetnjakov ob cestah in pridno ločujemo smeti po navodilih komunalnih podjetij. Kaj pa če bi se delu smeti odpovedali? Kaj pa če bi na primer pili vodo iz pipe, kadar je le mogoče, in če bi verjeli našemu komunalnemu podjetju, da je voda neoporečna? To počnem z užitkom, ker je bistveno lažje in okusneje, ekološko in seveda v trendu.