Ana Roš

Z njo smo se pogovarjali leta 2012, še pred vsem Netflix bumom. »Na začetku je bilo težko,« pravi, »začela sem z osnovami, imela pa sem solidno podlago od doma, saj je moja mama čudovita kuharica. Veliko znanja sem vpila tudi od Mateja Tomažiča.« V kuhinji je postajala vse drznejša, včasih kaj zamočila, spet drugič presenetila, dokler ni prišla do stopnje, »ko si glava nekaj zamisli in rokam takoj uspe narediti«.

Najboljše zamisli nastajajo med hojo v hrib, je prepričana Ana, ki se športu ne odreče, niti kadar je v gostilni največja gneča. V naravi črpa navdih za svoje jedi; te vedno izhajajo iz kobariške kulinarične tradicije. Njena kuhinja je umetnost: »Poskušam pripovedovati zgodbe iz okolice, zgodbe letnega časa in zgodbe o sebi. Osebnostna nota je ključna sestavina krožnikov, zato včasih preprosto ne moreš kuhati enakih jedi kot prejšnje leto, ampak moraš iti naprej, ker rasteš in se razvijaš.«

Vse pogosteje jo vabijo na predavanja v tujino, kjer širi poznavanje o Sloveniji in sklepa mnoga prijateljstva. »V telefonu imam danes kup številk najboljših chefov, za katere pred leti niti sanjala ne bi, da jih bom spoznala! Kadar koli lahko pokličem Eleno Arzac, letos razglašeno za najboljšo kuharico na svetu; res neverjetno.« Še preden smo revijo poslali v tisk, je Ana odšla v Atlanto, kamor so jo povabili, da pripravi dva kulinarična večera. Zaradi strogih prepovedi uvoza hrane v ZDA je bil pred njo nov izziv: kako s tamkajšnjimi sestavinami predstaviti svoje okolje.

1. Kakšna je vaša prva kuharska izkušnja oziroma spomin v povezavi s hrano ali kuhanjem?

Moja mama je stoično prenesla pečenje moje prve torte: torte s cedevito. Na svoj izdelek sem bila tako ponosna, da sem ga nesla pred blok, kjer smo živeli, in vse blokovske gospodinje so »morale« ploskati moji ustvarjalnosti. Izrazi na obrazih so bili – strašni.

2. Vaš kuharski slog?

Zelo (p)oseben. Drznost (kapesanta in mortadela …).

3. Kdo je vaš »kuharski heroj«?

Massimiliano Alajmo.

4. Najljubši čas v kuhinji?

Takrat, ko sem popolnoma sama – se najlažje zberem in takrat nastanejo najboljše stvari.

5. Najmanj ljubo opravilo v kuhinji?

»Štancanje«.

6. Iz katerega živila najraje ustvarjate?

Zelenjave.

7. Katero jed, ki ste jo skuhali ali jedli, ste si najbolj zapomnili?

Terino Martina Berasateguija iz dimljene jegulje, gosjih jeter in zelenega jabolka.

8. Najljubša knjiga o kuhanju?

Joan Roca: Sous-Vide (resna kuharica, ki bi jo moral imeti vsak kuhar na knjižni polici – in v glavi). Seveda tudi Kitchen Confidential Anthonyja Bourdaina. V angleščini.

9. Na kaj ste najbolj ponosni?

Na kuhanje v New Yorku, kjer so me pripravili, da pripravim večerjo petih hodov ob osmih zjutraj, brez sous chefov, comisov in drugega balasta (beri sama z možem Valterjem) za 60 jedcev (70 % kulinaričnih kritikov, vključno z The New Yorkerjem in The New York Timesom), brez prostora za gibanje in kuhanje ter s točno 12 urami časa za vse! Takrat sem spoznala, da je adrenalin najboljši motor za ustvarjanje.

10. Ali kaj pogrešate v slovenskem kulinaričnem svetu?

Drznost. A prišla je nova generacija z Binetom Volčičem na čelu.

11. Kuharski nasvet našim bralcem?

Uživajte v hrani. Ne iščite napak.