Bine Volčič
piše: Urška Petelin
Članek je objavljen v reviji Dober tek, junij 2011
Bine Volčič je že pri devetih letih vedel, da bo kuhar. Začel si je postavljati cilje in jih ob upoštevanju načela, da kjer je volja, je tudi pot, drugega za drugim dosegal. Po končani gostinski šoli na Bledu je francosko kulinariko spoznal v kuhinji restavracije Chez Eric, izkušnje je nabiral tudi v protokolarni kuhinji na Brdu, trdne temelje svojega kuharskega znanja, ki jih zdaj le še nadgrajuje, pa je zgradil predvsem v Parizu na eni najbolj znanih kuharski šol, šoli Le Cordon Bleu. Kot enega najboljših od desetih diplomantov so ga poslali na prakso v priznano pariško restavracijo Apicius z dvema Michelinovima zvezdicama. Po vrnitvi v Slovenijo je prevzel oblikovanje in vodenje kulinarične ponudbe v Hotelu Livada Prestige v Moravskih Toplicah ter v želji prenašanja najnovejšega znanja in promocije kuharskega poklica ustanovil kulinarični atelje Kitch’n’art, zasnovan kot epicenter sodobnih gastronomskih trendov. Čeprav je kuhanje trdo delo, velikokrat tudi garaško, tridesetletni Bine Volčič v njem neizmerno uživa in ga doživlja kot umetnost izražanja samega sebe. Lani je enomesečno izpopolnjevanje opravil pri »kuharju stoletja« Joëlu Robuchonu, z junijem pa svojo pot nadaljuje v restavraciji Promenada na Bledu. Vodenje take restavracije mu pomeni pravi profesionalni izziv, saj je Promenado zastavil Andrej Kuhar, edini slovenski kuhar z Michelinovo zvezdico.
Kakšna je vaša prva kuharska izkušnja oziroma spomin v povezavi s hrano ali kuhanjem?
Moja ljubezen do kuhanja se je začela v prvem razredu osnovne šole, ko sem naletel na knjigo Otroci kuhamo in pečemo. Vztrajno sem jo prebiral in se tudi navdušeno loteval receptov za bananin milkshake itd., z več in manj uspeha, seveda. Sicer pa je bila moja prva kuharska mentorica moja mama, ki mi je vcepila spoštljiv odnos do hrane.
Zakaj ste postali kuhar?
Praktično nisem imel alternative, od devetega leta naprej sem bil prepričan, da bom kuhar in se tako tudi našemil za maškare … To je preprosto moje poslanstvo.
Vaš kuharski slog? Tradicionalna ali moderna kuhinja?
Freestyle fusion. Kuhanje brez pravil, po intuiciji in z željo po odkrivanju novih okusov. Nikdar se nisem opredeljeval za kuharja z določenim slogom, vedno sem sledil navdihu in kulinaričnemu znanju, ki ga sproti nabiram po svetu.
Po kom se zgledujete pri kuhanju oz. kdo je vaš »kuharski heroj«?
Ne morem izpostaviti enega samega kuharja – najboljše kuharje je težko primerjati in ocenjevati, saj ima vsak kuhar svojo filozofijo in čisto samosvoj občutek za kuhanje. Po mojem mnenju so najboljši kuharji tisti, ki znajo sebe najbolj izraziti na krožniku in od katerih se lahko največ naučim.
Brez katere sestavine ne bi mogli kuhati?
Brez soli in popra zagotovo, saj je brez njiju težko skuhati kaj dobrega!
Najljubša kuharska knjiga?
Anthony Bourdain: Kuhinja strogo zaupno.
Katero jed, ki ste jo skuhali ali jedli, ste si najbolj zapomnili?
Zažgane testenine carbonara, ki mi jih je pripravila moja draga, ko je prvič kuhala zame.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na svoj pogum, da sem se brez znanja francoščine odločil za študij v Franciji – in ga tudi uspešno končal!
Kaj pogrešate v slovenskem kulinaričnem svetu?
Kakovostne sestavine! Te morajo biti predvsem sezonske, sveže in, če je le mogoče, tudi lokalno pridelane. Samo take imajo najboljši okus in iz njih lahko na krožniku ustvarim več kot le seštevek posameznih sestavin.
Kuharski nasvet našim bralcem?
Ne omejujte se s pravili in sledite svojemu okusu. Recepti so samo okvir, v katerega boste vi »naslikali« svojo okusno jed.
Sledite nam
