Ognjišče

Ob ognjišču se je torej zbirala cela skupnost, pozneje družina, in v pričakovanju toplega obroka premlevala dogodke tistega dne in načrtovala za prihodnji dan. Pozneje so se navade spreminjale od kuhanja na odprtem ognju v črnih kuhinjah, prek kuhanja s posredno toploto v krušnih pečeh, pod peko in na litoželeznih štedilnikih, ki se jih starejši še spominjamo, saj smo jih videli pri naših babicah. Ti so omogočali kuhanje na odprtem ognju in tudi na litoželezni plošči, kjer je bila temperatura odvisna od tega, kam smo postavili posodo, kakšna drva smo naložili in koliko plamena smo spodbudili z odpiranjem rež za dotok zraka k ognju. Kmalu je industrija našla novo tržno nišo in v »skrbi za naš prosti čas« začela izumljati nove in nove štedilnike in druge pripomočke, ki so nam olajšali delo in prihranili čas. Kljub vsem novotarijam in res praktičnim napravam pa časa vedno bolj zmanjkuje, a to je že druga zgodba.

Če tokrat zanemarimo peko v pečicah in se osredotočimo le na kuhanje in peko na štedilniku, se nam pogosto postavi kup vprašanj. Kaj nam različne vrste štedilnikov in različni sistemi kuhanja ponujajo? Kateri način kuhanja izbrati? Kakšno delovno površino potrebujemo in kateri načini priprave jedi so na različnih sistemih kuhanja mogoči? Naletimo pa še na cel kup drugih subjektivnih dejstev, kot so moda, dizajn, cena in zaupanje v proizvajalca. Poleg tega so pomembni dejavniki še poraba energije (ki je vedno dražja), hitrost segrevanja (prihrani čas in energijo), možnost natančnega uravnavanja temperature (meni so ljubši gumbi kot stikala na dotik), občutljivost delovne površine in predvsem preprosto čiščenje (gumbi za uravnavanje temperature otežujejo čiščenje).

Pri nakupu si le vzemimo čas, posvetujmo se s prodajalci v specializiranih trgovinah, vse skupaj prespimo in se odločimo, katero vrsto »ognjišča« bomo izbrali za naslednjih deset do petnajst let.

Plinska kuhalna plošča je najbliže »ognjišču«, saj kuhamo na ognju, zato ne seva kot na primer indukcijske in druge električne plošče, ter je primernejša tudi za tiste, ki prisegajo na makrobiotsko in feng-shui prehrano. Zaradi številnih z zakonom predpisanih varnostnih zahtev je plin varen in preprost za uporabo. Vse kuhalne plošče imajo varnostne ventile, ki preprečujejo iztekanje plina, ko ta ne gori, in vžig z električno iskro (a tudi z vžigalico, če zmanjka elektrike). Regulacija toplote je preprosta, uravnavamo jo z gumbom, so pa proizvajalci, ki tudi pri plinskih gorilnikih ponujajo regulacijo s stikali na dotik. Kuhanje poteka hitro, odziv na spremembo temperature je hipen. Čiščenje delovne površine in predvsem rešetk je težje (nekateri proizvajalci dovoljujejo pranje rešetk v pomivalnem stroju), premikanje posode je oteženo (pomembna je oblika rešetk!), saj je kuhalna površina nad osnovno ploščo, ki je v zadnjih časih steklokeramična. Ne pozabimo: vsi profesionalni kuharji kuhajo »na plin«.

Klasične električne kuhalne plošče izginjajo iz kuhinj, saj so energetsko potratnejše in tudi druge njihove lastnosti so slabše kot lastnosti sodobnejših kuhalnih plošč.

Steklokeramične kuhalne plošče so nadomestile klasične električne kuhalne plošče in so poleg plina nekakšna »klasika«. Grelno telo je nekaj milimetrov pod steklokeramično ploščo, izvor toplote pa je lahko grelni trak, grelna spirala ali halogensko grelo, pri čemer je grelni trak varčnejši, halogensko grelo pa hitrejše od grelne spirale. Imajo kar nekaj prednosti. Predvsem je površina trdna in odporna proti udarcem in razenju (vendar se sčasoma le odrgne, če nismo previdni), preprosto se očisti, hitro se segreje, zato je energetsko varčnejša (do 20 %), in počasi ohladi (a še vedno hitreje kot klasična litoželezna kuhalna plošča). Toplota se enakomerno razporedi po dnu posode. Pogosto imajo tudi funkcijo pospešenega gretja (halogensko grelo), ki poskrbi za zelo hitro doseganje želene temperature kuhanja, in ko jo doseže, jo tudi vzdržuje na nastavljeni ravni.

Indukcijske plošče so hit današnjih »ognjišč«. Sistem kuhanja je nekoliko drugačen. Magnetno polje segreva posodo, v kateri kuhamo, in ne plošče, na kateri stoji posoda. Zato mora posoda, ki jo na takem štedilniku lahko uporabljamo, vsebovati železo. To lahko preizkusimo z magnetom, ki se mora na posodo »prijeti«. Posledično lahko to pomeni, da moramo ob zamenjavi kuhalne plošče zamenjati večino posode, ki smo jo doslej uporabljali. Indukcijsko kuhanje ima cel kup prednosti. Predvsem je energetsko najučinkovitejše (do 40 % manjša poraba energije), izjemno hitro (hitrejše od plina), zelo odzivno (ob znižanju nastavitve toplote reagira v hipu), zato posode ob prekipevanju ni treba odstavljati, kuhalna površina je hladna, saj se segreva le posoda, steklokeramična površina se z lahkoto čisti, saj se hrana pri stiku s kuhalno ploščo ne zažge. Imajo pa indukcijske plošče tudi nekaj slabosti: predvsem cena je precej visoka, zamenjati pa je treba še posodo, če nimamo primerne. Ko plošča dela, komaj slišno brni, nekateri proizvajalci pa jo opremljajo tudi s številnimi zvočnimi signali, kar je lahko moteče. Le na indukcijskem štedilniku lahko uporabljamo tudi poseben vok, ki je sicer drag, a deluje. Pri drugih električnih štedilnikih se moramo voku žal odpovedati.

V svoji kuhinji uporabljam kombinacijo plina in indukcijske plošče (2 + 2). In edina težava, ki jo včasih imam, je, da mi včasih zmanjka ena plošča – kakršna koli že.