Ajda Horvat

Ajda Horvat zadnjih osemnajst let kot retušerka skrbi, da so (tudi) pite na fotografi jah videti sila slastne. Zadnje leto pa skrbi še za to, da pite tudi dejansko so slastne. Zaljubljena v potovanja, mama dveletniku in partnerka ljubljanskemu gostincu namreč za piko na i ob večerih peče sladke pite, ki jih pod blagovno znamko Pita na i stranke po spletnem naročilu bodisi prevzamejo osebno ali pa jim jih Ajda dostavi.

Kako ste začeli peči in prodajati pite?

Kriva je nekdanja sodelavka Polona Klančnik, mojstrica peke z drožmi. Partnerju Luku Šaronju, lastniku ljubljanske gostilne Hiša pod gradom, je nekega dne svetovala o ponudbi sladic. Ko smo pokušali njene konkretne predloge, mi je bila še najbolj všeč čokoladna pita, ki sploh ni bila mišljena za prodajo, ampak je nastala kot stranski proizvod sestanka! Prosila sem jo za recept, pito spekla doma, jo ponudila družini in sodelavcem, ki so jo razgrabili in si zaželeli še. In še. In tako se je krog mojih vnetih pitojedcev širil (največji ljubitelj pa seveda ostaja moj sin), zato mi je partner predlagal, naj začnem peči pite še za druge. Tako je nastala Pita na i.

Kakšna je bila investicija?

Praktično ničelna, saj lahko v Lukovi restavraciji uporabljam vso njegovo opremo, tudi njegove sodelavke mi priskočijo na pomoč pri pripravi.

Kakšno testo pripravljate? Gre za ameriške pite?

Nikakor, ameriške vsebujejo le moko, maslo, vodo in nekaj žlic sladkorja, jaz pa vmešam tudi rumenjake. Njihovo testo je bolj elastično, moje pa krhko, piškotno. Prav zato ga tudi ne režem in ne sestavljam pit po polovicah, kot me včasih prosijo kakšne stranke – prehitro se zdrobi. Testo pa mi pripravlja Luka, saj večjega mojstra za krhko testo, kot je on, ni – resnično! Pa tega ne pravim zato, ker je on pravzaprav moj šef (smeh). Kar je zanimivo, saj ne bi pred dvema letoma nihče za nikogar od naju rekel, da bova počela kaj takega; Luka prej sploh ni kuhal, čeprav je že več kot desetletje v gostinstvu, jaz pa le nekaj malega, še največ med porodniškim dopustom, ko sem občasno spekla kakšno pito za sprostitev po napornem dnevu skrbi za otroka.

Kako se oglašujete?

Izključno na spletni strani in družbenih omrežjih, zlasti na Instagramu.

Kdo so vaše stranke?

Vsi sladkosnedi ne glede na leta in spol. Imam tudi že stalne stranke, še posebno je zanimiva ta, ki zaradi celiakije mojih pit ne sme jesti, jih je pa že trikrat naročila za druge. Naročajo jih za rojstne dneve, družinske večerje (zlasti pred božičem sem imela neverjetno veliko dela) in, kar je zanimivo, pogosto za poslovilne zabave na delovnem mestu. Morda zato, ker na embalažo, v katere dam pite, natisnem »It’s not a goodbye, it’s a good pie!« (besedna igra v angleščini, ki pa v slovenščini ni tako posrečena: ne gre za slovo, ampak dobro pito, op. a.), čeprav tega nisem dodala s tem namenom.

Koliko pit ponujate, kakšne in katera je vaša najljubša?

 Trenutno jih je v stalni ponudbi osem. Poleti so aktualnejše sadne, pozimi čokoladne. Vse pite pa so rezultat trenutnega navdiha in sezonskega sadja, zato jih sproti razvijam in dodajam. Slanih ne pečem, ker mi sladke bolj ugajajo. Glede najljubše pa – prav klišejsko kot kovačeva kobila – se ne spomnim, kdaj sem nazadnje pojedla kos pite! Vsekakor vse poskusim, zato sem se tudi zredila (smeh), a celega kosa si nisem privoščila že dolgo.

Kakšni so vaši načrti za naprej?

Speči toliko pit, da jih bo dovolj za vse (smeh). Zelo mi ustreza tako, kot je zdaj: moja prva ljubezen ostaja orodje za retuširanje Photoshop, peka pit pa je odlična stranska dejavnost. Nekoč si sicer želim imeti samo svojega pomočnika, da se bom lahko jaz ukvarjala le z razvojem okusov.