Spoznajte limončelo

Si predstavljate, da v limono ugriznete tako sproščeno kot v jabolko? Zaradi sonca, ki poskrbi za njihovo aromo in sladkobo, tradicionalnemu limončelu ni najti konkurence, kar je svojevrsten uspeh, vreden zavidanja. Po vsem svetu se v raznih množičnih proizvodnjah zaman poskušajo približati originalu.

Izvor, zavit v tančico skrivnosti

Prevladuje prepričanje, da izvor limončela sega v čas gospe Marie Antonie Farace z otoka Capri, ki je v začetku 20. stoletja vodila penzion in oskrbovala razkošen nasad limon in pomaranč. Po vojni je njen vnuk odprl manjši lokal, v katerem so prodajali znameniti limončelo, pripravljen po starem babičinem receptu. Njegov sin Massimo Canale je družinsko tradicijo razširil v manjšo proizvodnjo in leta 1988 registriral lastno blagovno znamko.

Po drugih pričevanjih naj bi vse premožnejše družine v Sorrentu v začetku 20. stoletja svoje ugledne goste obvezno pozdravile z limončelom. Na obali Amalfi menijo, da je izvor limončela povezan z začetki gojenja limon na jugu Italije. Nekateri nastanek limončela povezujejo tudi z rituali kmetov in ribičev, ki naj bi se z njim otresali mraza in si nabirali moči za delo. Zgodbe o izvoru tako segajo vse do srednjega veka, do menihov, ki naj bi limončelo izdelovali v samostanu in se z njim razvajali med molitvami. In še dlje, vse do antične Grčije, kjer so verjeli, da naj bi Zevs skrivnostni recept izdal srečnemu prebivalcu dežele morskih deklic, ki leži med Sorrentom in obalo Amalfi . Kakor koli že, zdi se, da so različna pričevanja med seboj prepletena vsaj tako, kot so prepletene čvrste korenine limon, ki razgiban teren vztrajno in ponosno držijo tik nad morjem.

Ugodna mikroklima in zavzeta skrb

V Kampanji krošnje limon privzdigujejo s tipičnimi pergolami, imenovanimi pagliarelle. Te so visoke tudi več kot tri metre, narejene pa so iz debel kostanja, ki ga je na tistem območju v izobilju. Tako limone lahko vase hvaležno vsrkavajo sonce, ki ga potrebujejo za zdravo rast. Veje dreves nekateri še vedno privezujejo ob stebre z vejicami vrb, krošnje pa pred zmrzaljo, ki sicer ni prav pogosta, in pticami zaščitijo z mrežami.

S svojo barvo in sladkobnim okusom se limone tega območja zdijo kot rezultat ugodne mikroklime in zavzete skrbi. Terasasti nasadi prispevajo k slikoviti podobi Kampanje. Tukaj izdelujejo limončelo, ki ga kljub poskusom različnih imitacij ni mogoče najti nikjer drugje na svetu.

Posebna in kakovostna sorta limon

Za nezamenljivi tradicionalni okus limončela je potrebna posebna sorta limon, ki raste samo na območju Kampanje. Gre za sorti feminiello (sočne ovalne limone z gladko lupino) iz mesta Massa Lubrense in pa sfusato (podolgovate limone z debelo lupino in skoraj brez semen) z obale Amalfi . Za pridelovanje teh sort limon ne uporabljajo pesticidov. Limonove lupine tako v postopku predelave v limončelo izločijo zgolj lastno esenco in bogata eterična olja. Brez uporabe pesticidov je rok hrambe teh limon omejen, zato niso primerne za dolga potovanja po svetu. Tako proizvodnja limončela ostane na domačih tleh.

Preprosta, a natančna priprava

Limončelo je preprosto pripraviti tudi doma, saj ne vsebuje veliko sestavin, niti ne potrebuje veliko truda ali znanja, terja pa natančnost in potrpežljivost. Poleg uporabe kakovostnih, ekološko pridelanih limon, ki jih je pred uporabo treba dobro sprati, je zelo pomembno tudi lupljenje, saj mora biti lupinica od sočnega dela ločena brez grenke bele plasti. Limončelo namreč še zdaleč ni grenčica.

Za pripravo se uporabljajo samo limonove lupine, ki jih je najbolje namakati v čistem alkoholu. Tako bomo iz lupin pridobili vsa eterična olja, barva bo čista, rumena, hkrati pa bomo preprečili zamrznitev, če se odločimo limončelo hraniti v zamrzovalniku. Šele dobro ohlajen namreč pričara pravo svežino. Postrežen v ohlajenem kozarcu ali, še bolje, v tradicionalni keramični skodelici nas s postopnim segrevanjem vodi skozi aromatično popotovanje spreminjajočega se okusa. Za pravo izkustvo kljub majhni količini pijače v kozarcu ali skodelici je predvsem pomembno, da si za pitje vzamemo čas, tako kot za vse dobre stvari v življenju.

Čas pa je pomemben tudi za namakanje limonovih lupinic. Namakati se morajo vsaj en teden, nato jih odstranimo in alkoholu primešamo sirup, pripravljen iz vode in sladkorja. Potem liker pustimo počivati v temnem, suhem prostoru vsaj mesec ali dva, še bolje tri, če smo bolj potrpežljivi in stavimo na bogate okuse.

Aperitiv, digestiv in še več

Limončelo je lahko dober uvod v kosila in večerje, saj je znan kot odličen aperitiv, hkrati pa lahko z njim tudi lepo sklenemo omenjene obroke, saj pomaga pri prebavi. Je odličen družabnik tudi ob drugih priložnostih, kadar želimo goste očarati z italijanskim vzdušjem. Z uživanjem seveda ni priporočljivo pretiravati, saj praviloma vsebuje veliko alkohola. Uporablja se lahko tudi pri pripravi različnih sladic, za aromatiziranje krem, dodajajo ga lahko v koktajle in sorbete.

Sorodniki limončela

Manj znani italijanski sorodniki limončela so na primer arrancello (namesto limonovih lupinic namakamo lupinice pomaranč), fragoncello (namakamo jagode) in meloncello (namakamo koščke melone). Postopek priprave pa ostaja enak kot pri limončelu. Pri fragoncellu in meloncellu lahko iz namočenega sadja naredimo pire in ga skozi cedilo dodamo v liker. Priljubljen je tudi liker Crema di limoncello, kjer namesto vode pri pripravi sirupa uporabimo mleko ter dodamo vaniljev sladkor, vsebnost alkohola pa je manjša.

 

:::

Naslovna fotografija: Foto: Master1305 / Shutterstock