Fižol je eden najpomembnejših virov rastlinskih beljakovin, v njem so tudi vitamini skupine B, številni minerali, pektini, polifenoli, lignini, fitinska kislina, nukleinske kisline in vlaknine.

Stročji fižol pa je bogat tudi z vlakninami. Prvotna domovina fižola je Amerika in v Evropo je prišel šele pol stoletja po odkritju Amerike, leta 1542, na ozemlje Slovenije pa šele v 17. stoletju. Tedaj je pomembno izboljšal prehrano ljudi in odpravil lakoto oziroma pomanjkanje – podobno kot krompir in koruza. Veliko vlogo v prehrani prebivalstva je imel še pred nekaj desetletji. Če primerjamo jedilnike pred sto leti, vidimo, da so tudi s fižolom v dnevni prehrani pridobili okrog 40 gramov vlaknin. Žal jih danes uživamo manj, nekako samo 15 gramov na dan. To je šele polovica tistega, kar priporoča svetovna zdravstvena organizacija. Vedeti moramo, da pol solatne skodelice fižola vsebuje le okrog 8 gramov vlaknin. Torej bi morali zaužiti najmanj 4 take skodelice, če bi seveda vlaknine pridobili le iz fižola.

V pomanjkanju vlaknin v dnevni prehrani pa morda tudi tiči vzrok, zakaj je danes več sladkornih bolnikov, več ljudi s povišanim holesterolom in trigliceridi, ljudi, ki imajo prebavne težave in artritis. Naredili so že veliko raziskav in ugotovili, da po 170 gramov kuhanega fižola zniža trigliceride in holesterol, če ga redno uživamo vsaj mesec dni. Za dobrih 10 odstotkov se znižajo trigliceridi in kar za 20 odstotkov holesterol; fižol ima namreč vsaj šest sestavin, ki znižujejo holesterol. S tem posredno pomaga zniževati krvni tlak. Vlaknine, ki jih vsebuje, so koristne za zdravje jeter, žolčnika in sečnih poti, saj spodbujajo izločanje sečne kisline. Torej je fižol svojevrstno »zdravilo« proti artritisu, vendar le tedaj, če je v črevesju naravna mikroflora. Zaradi bogastva vlaknin, ki jih fižol vsebuje, blagodejno deluje na črevesje in prebavo, saj vlaknine vežejo strupene in maščobne snovi. V Aziji fižol uporabljajo za zdravljenje črevesnih in žilnih težav, pri slabotnem delovanju vranice in trebušne slinavke. Z njim zdravijo tudi težave z ledvicami in mehurjem.

Stročji fižol z zelenimi luščinami ima tudi velik glukokininski učinek oziroma močno znižuje sladkor v krvi. Dokazali so celo, da se ob rednem vsakodnevnem uživanju fižola količina sladkorja po določenem času zniža za 20 do 40 odstotkov. Glukokinin, ki ga sicer ima tudi čebula, je inzulinu podobna snov in se s kuhanjem ne uniči. Stročji fižol mora biti skuhan, surovega ne uživamo, ker je celo strupen.

Fižol tudi pomlajuje. Je pravo bogastvo nukleinskih kislin, iz teh so namreč celična jedra. Nukleinske kisline pospešujejo obnovitvene procese celic v telesu. Če nukleinskih kislin ni dovolj, se nam tudi presnovni proces zmanjša na okrog 70 odstotkov siceršnjega. Posledica je utrujenost, zunanji znak pa je hudo izpadanje las. V takem primeru moramo povečati količino zaužitega fižola, tudi zato, ker ima mangan, pomemben za rast las. V fižolu je veliko molibdena, ki izboljšuje presnovo, žvepla in fosforja, ki obnavljata hrustanec. Tu sta tudi selen in kalij. Selen je pozimi priporočljiv za boljše počutje, kalij pa za odvajanje vode iz telesa. V fižolu so nadvse dragocene snovi: fitinska kislina, saponini in polifenoli, ki zavirajo rak trebušne slinavke, debelega črevesja, dojke, prostate in mod.

Navedla sem že, da so v fižolu rastlinske beljakovine; te so sicer dobro izkoristljive, vendar niso popolne, saj ne vsebujejo vseh esencialnih aminokislin. Zato ga je dobro kombinirati z živalskimi beljakovinami, na primer fižol z jajcem ali fižol z mesom, fižol s slanino … V fižolu je približno 20 odstotkov beljakovin, vendar zelo malo maščob. Pomembno je vedeti, da so v njem tudi ogljikovi hidrati. To pomeni, da s fižolom hkrati zaužijemo beljakovine in ogljikove hidrate, kar ovrže neutemeljene trditve, češ da ne bi smeli sočasno uživati beljakovin in ogljikovih hidratov. Narava je že vedela in po vseh dosedanjih odkritjih se ni nikdar zmotila!

Beljakovine zahtevajo kislo okolje za prebavo v želodcu, vendar kislina zavre prebavo škroba. Pri normalno delujočih prebavilih se škrob in beljakovine kar dobro ujemajo, pri oslabljenih je lahko nekaj težav. Zdrava črevesna flora to uredi, pomagamo pa ji lahko s probiotičnimi bakterijami. Napenjanja bo manj, če bomo fižol uživali pogosto v manjših količinah.

Kuhanje fižola

Pred kuhanjem ga speremo, kuhamo dve do tri minute, to vodo odlijemo, nalijemo svežo vodo in namakamo do 12 ur. Ko fižol namočimo, se mora enakomerno napeti. Vrenje in namakanje sprostita velik odstotek težko prebavljivih ogljikovih hidratov, je pa res, da s tem uničimo nekaj vitaminov. Najlažje je fižol prebavljiv, če ga pripravljamo v obliki kaš in pirejev. Dodamo jim timijan, majaron in kumino. Napenjanje zmanjšamo, če dodamo sodo bikarbono v vodo za namakanje fižola. Fižol hranimo na temnem in v steklenih kozarcih. Čim več ga tudi vložite za ozimnico ali pa zamrznite. Dozorelega je treba seveda oluščiti; luščine so zdrave, iz njih lahko pripravimo čaj za sladkorne bolnike.

Recepti:

Narastek iz stročjega fižola za dobro voljo

Fižolova juha za dobre žile

Fižolov namaz za krepitev umskih sposobnosti

Mediteranska solata s figami, mocarelo in stročjim fižolom