Erzetič iz Višnjevika

Goriška brda ležijo med morjem in gorami, kjer je obilo sonca, a tudi hladnega zraka z zalednih hribovij, marljivi Brici pa so trdno povezanimi s svojo lapornato zemljo, na kateri že stoletja gojijo sadje, vrtnine in seveda trte, med katerimi je prva rebula. V te kraje smo šli po slikoviti poti, ki je bila, preden je bila zgrajena osimska cesta čez Sabotin, edina povezava s Slovenijo. Če greste iz Ljubljane proti Novi Gorici, zavijete desno proti Tolminu in vozite ob čarobni Soči, ki se zajeda globoko v zeleno dolino, mimo Napoleonovega kamnitega mostu do Plav, kjer se cesta odcepi levo in se po strmi zaviti cesti odvija proti Brdom. Pred vasico Krasno se odpre čudovit pogled na pomladno-zeleno gričevnato pokrajino, v katero so človeške roke med gozdove vtisnile geometrične vzorce – vinograde.

Cilj tokratne poti je bila naslednja vas – Višnjevik. Na vzpetini južno od vasi je v srednjem veku stala graščina Rittenberg, katere graščak Henrik je leta 1336 v okolici vasi kupil vinograd. Rebulo, pridelano iz grozdja v njegovem vinogradu, so zaradi kakovosti frančiškani samostana na Sveti Gori uporabljali kot mašno vino. Dolgo tradicijo briške rebule ohranjajo tudi danes z vsakoletno prireditvijo Praznik rebule in oljčnega olja (drugi vikend v mesecu maju). Obiskali smo domačijo pri Martinovih, kakor se po domače reče vinskemu posestvu družine Erzetič. Družinska tradicija vinogradništva in vinarstva teče neprekinjeno že od leta 1725, ko je pra, pra … ded Martin začel kmetovati na teh gričih. Znanje in izkušnje so prehajali iz roda v rod in ded Anton je svoje izkušnje predal sinu Aleksiju. Ta je opravil težko in pomembno delo, ko je po osamosvojitvi Slovenije posodobil kmetijo in s kakovostjo vin prepričal tudi pivce zunaj slovenskih meja. Danes pa se po kleti poln znanja, izkušenj in novih idej že suka tudi njegov sin, dvajsetletni Andrej, ki opravi velik del najpomembnejših vinarskih opravil. Ker je dela na kmetiji vedno dovolj, ne gre brez pomoči Aleksijeve žene Vere in hčere Teje, navihana najmlajša hči Neja pa skrbi za dobro voljo.

Obisk smo začeli v sodobni vinski kleti, zgrajeni leta 2007. Objekt bo popolnoma dokončan šele, ko bo skopan tunel, ki bo – simbolno in dejansko – povezal staro in novo klet. Ta je v celoti pod zemljo, tako da ne spreminja videza urbanistično nepokvarjenega Višnjevika. Klet je opremljena z ravno toliko tehnologije, da se lahko s spoštovanjem do narave pridelano grozdje kar najbolj izrazi v nepotvorjenih vinih. Izbor teh je širok, a se bodo sčasoma nekatere mednarodne sorte grozdja (chardonnay) umaknile že skoraj pozabljenim in izginulim starim briškim, kot sta pika in pokalca.

Sveža sadna vina: Sočna briška rebula, polnosadni sivi pinot, okusni in mineralni chardonnay, sauvignon, znan in kot že ime pove pri kom priljubljen damski roze ter zvrst merlota in cabernet sauvignona z imenom Don.

Vina, ki del svojega življenja preživijov amforah (del pa v hrastovih sodih): Amfora Belo (večinomarebula), Amfora Sivi pinot, Amfora Rdeče (zvrst cabernet sauvignona in merlota), Amfora Cabernet sauvignon. Gre za tisočletja star (skoraj pozabljen) način vinifikacije, zorjenja in hranjenja vin, ki ga še danes uporabljajo predvsem v Gruziji. Vino hranijo v velikih – tudi dvatisočšeststolitrskih glinenih posodah amforah (imenovanje ni čisto ustrezno, pravilno poimenovanje posode iz žgane gline je quevre, arheologi pa jih imenujejo dolij). Če ne bi bile vkopane, ne bi zdržale teže vina, postavitev v zemljo pa tudi zagotavlja konstantno temperaturo. Ker je neglazirana keramika porozna in zato »žejna«, pretirano »pitje« preprečijo tako, da jo, preden jo napolnijo, premažejo s čebeljim voskom. Gruzijske amfore so zakopane v glino – ta je vlažna in ne prepušča vode – »višnjeviške« pa so zakopane v briško opoko in je vino, kljub premazu (ki ne tesni popolnoma), v posodah spet v stiku z zemljo, iz katere je izšlo. Najpomembnejši dejavnik vin iz amfor pa je kakovost grozdja. Ker gre v amfore specljano grozdje skupaj s kožicami in ostane v stiku z njimi tudi šest mesecev (pri svežih sadnih vinih se ta čas meri v urah), se iz grozdnih kožic izluži bistveno več snovi. Če ni grozdje popolnoma zrelo in zdravo, lahko nekaj nagnitih grozdnih jagod pokvari celo amforo vina. Ta dolgi stik vina z grozdnimi kožicami imenujemo maceracija. Značilno za macerirana vina je, da se sortne značilnosti deloma izgubijo, vina pa pridobijo poseben, koncentriran in kompleksen značaj. Vina iz te serije polnijo v posebne steklenice, ki jih je oblikovala priznana slovenska oblikovalka stekla.

 

Posebno vino je dvakrat zorjeno v novih hrastovih sodih. Rdeče vino iz izbranega in delno na zraku sušenega grozdja je samo najboljših letnikov. Vino je dobilo ime po dedu Pepiju. Namenjeno je dolgemu zorjenju (vsaj deset do petnajst let), zato ga polnijo samo v steklenice volumna 1,5 litra – magnume. Količine so zelo majhne. Trenutno je na trgu Pepi letnika 2000, naslednji letnik te serije bo letnik 2003.

Med sproščenim pogovorom z družinskimi člani smo pridno zobali domače oljke in rezine doma pridelanega briškega »šalama«. Tega je sicer v nekaj urah zmanjkalo, tem za pogovor pa ne. Domov sem se vračal s prijetnimi občutki, da sem spoznal še eno briško družino, katere člani so zelo povezani in strastno verjamejo v svoja – med slovenskimi ljubitelji že dolgo, med svetovnimi pa vse bolj znana, priznana in iskana – briška vina.

www.vina-erzetic.com