Kakovost vina

Iz uvoda je razvidno, da ene same, končne in vseveljavne resnice ni, zato bom od zdaj naprej govoril samo v svojem imenu. Kaj je zame kakovost vina? Nujno je seveda, da vino nima pomanjkljivosti in bolezni. Ko ocenjujem vino, se najprej vprašam, iz katere države, pokrajine, vinograda ali celo lege prihaja vino. Poreklo da namreč vinu karakter, upam si reči, da tudi osebnost, ki je zaradi neponovljivih danosti in okoliščin posameznega porekla zaznamovana in določena tako, da je drugje ni mogoče posnemati in narediti enake – tehnično že, a je vino nekega sloga brez izvirnega porekla pravzaprav … ponaredek. (Oglejmo si naslednji primer: večina tradicionalnega grškega sira feta, ki ga kupujemo v naših trgovinah, je narejena v Nemčiji.)

V deželi, kjer kakovost vina temelji – in se vino tudi zelo dobro prodaja – na njegovem poreklu, tak koncept imenujejo terroire. Sestavljajo ga naslednji širši dejavniki: zemlja, klima in tradicija. Vseh dejavnikov, ki sestavljajo terroire, je toliko, da skoraj ni mogoče najti dveh popolnoma enakih. Skupek podobnih dejavnikov sestavlja vinsko pokrajino z določenim izborom vinskih sort – te so preživele in se izkazale kot najprimernejše v desetletjih in stoletjih sobivanja z drugimi sortami, ki so počasi izginjale ali pa so se bolje izkazale drugje – in podobnim slogom vin. Čista evolucija, preživetje najbolje prilagojenih!

Da ne bom vedno navajal virov iz tujine, se posvetimo Vipavski dolini. Matija Vertovec v svoji knjigi pred 150 leti navaja desetine sort, ki so jih v tistem času gojili v dolini. Preživela in uveljavila se je le peščica, ki danes pomeni značilni trtni izbor doline in v kombinaciji z značilno klimo ponuja značilna vina. Kaj pa Kras? Ali je še kje kakšen? Bi bilo mogoče kraška vina poustvariti kje drugje? Bi, tehnično zagotovo, vendar taka vina brez svojega porekla ne bi imela nobenega smisla. Skratka, poreklo vina je predpogoj, da si vino sploh želim poskusiti. Najprej mi – med nepregledno ponudbo vin – pomaga izbrati, mi pa tudi postavi vrednostna merila, po katerih bom vino ocenil. Z vini svojih priljubljenih porekel imam toliko izkušenj, da lahko vino, ki je trenutno v kozarcu pred menoj, zlahka primerjam s številnimi drugimi vini, ki sem jih že pil. Če pa so podana izhodišča za ocenjevanje, številne referenčne točke iz iste teme, je na prvi pogled nemogoča naloga, da bi ocenil neko vino, nekoliko lažja.

Če si na primer v Franciji pivec zaželi vrhunski chardonnay, ne bo v nobeni trgovini ali vinoteki našel steklenice z navedbo sorte, bo pa lahko izbiral med sočnim in mineralnim chablijem, maslenim in vanilijastim montrachejem, mersaultom ali cortonom. Stvar vinske kulture pivca je, ali vina navedenih porekel sploh pozna (na nalepkah sorta ni navedena), če ne, bo verjetno kupil steklenice kakšnega chardonnayja iz Avstralije ali Čila, kjer je na nalepki z velikimi črkami napisana sorta. Če si zaželi modrega pinoja, je nakup še dosti bolj zapleten.

Ko se odvije ves ta zapleteni proces izbire in je vino končno v kozarcu, se, četudi tega nismo nameravali, o kakovosti vina opredelimo. Lahko z eno besedo ali s stotimi ali pa si brez besede natočimo še en kozarec in uživamo! Pridelane količine vina so zares velike in vedno težje je vino prodati. Zato obstajajo številni vinski sejmi, ocenjevanja vin in številni uveljavljeni ter vplivni vinski ocenjevalci. Vsak med njimi si zasluži zrno soli. Vinski sejmi so pozitivni zato, ker na njih vina sami pokušamo, se odločamo o njihovi všečnosti in izbiramo svoje favorite. Vinska ocenjevanja so – recimo bobu bob – ustvarjalci mnenja (»opinion makerji«), kjer drugi namesto nas pokušajo, ocenjujejo in z medaljami okitijo vina, ki se jim zdijo dobra. Obstajajo ocenjevanja, kjer iščejo vina za pivce, ki ne dlakocepijo preveč zaradi kakovosti in kupujejo vina v supermarketih, taka za angleški, vzhodnoevropski, ameriški okus … Vsaka medalja na vinski nalepki pomaga vino prodati in skoraj za vsako vino obstaja na svetu tekmovanje, na katerem lahko vino pridobi kakšno medaljo. Stvari z ocenjevanji so lahko včasih skrajno smešne. Na kakšnem lokalnem tekmovanju – v sklopu agrarnega sejma – lahko vinar pridobi medaljo in naziv »svetovni prvak« sorte za tisto leto! Ali pa še bolj smešen primer: pridelovalec, ovenčan z naslovom svetovnega prvaka, se je hvalil, da je njegovo vino še vedno svetovni prvak, saj ga še ni premagalo nobeno drugo vino (vinsko tekmovanje, na katerem je vino pridobilo ta naziv, so namreč medtem ukinili).

O ocenjevalcih pa samo to: vsak ocenjevalec izraža svoje lastno mnenje, ki ni nujno podobno vašemu. Nekateri od njih so si zaslužili spoštovanje, ker se že leta predano in s strastjo posvečajo vinu, za nekatere pa je biti vpliven kritik samo ugleden in donosen posel, saj so zaradi mase nekritičnih potrošnikov postali tako vplivni, da so nekateri vinarji celo začeli pridelovati vina po njihovem okusu. Najdite ocenjevalca, s katerim si vsaj približno delite okus za vino in njegove sodbe uporabljajte kot pomoč pri izbiri vin.

Vina nam priporočajo tudi v reklamah, v restavracijah nam pri izbiri pomagajo sommelierji, o vinih pišejo knjige … A v trenutku, ko se s kozarcem v roki sprašujemo o kakovosti vina, smo vedno sami. Sami s sabo, s svojimi izkušnjami in vinsko samozavestjo, ki nam omogoča razbrati kar največ podrobnosti, nežnih in prepletajočih se vonjav, okusov in drugih zaznav in se na koncu na podlagi svojih preferenc in meril odločimo, koliko užitka nam določeno vino ponudi, koliko lahko v njem uživamo.

Zame je kakovost vina prav to – užitek, ko iz neke bližnje ali oddaljene pokrajine prebiraš sporočilo iz steklenice. In lepoto doživljamo različno, zato se pri omizju lahko razvijejo debate, ki nas prisilijo iz sebe potegniti najboljše, ko poskušamo z besedami izraziti nekaj tako težko opredeljivega, kot je kakovost vina.