Vina roze

Pred razvojem sodobne enološke znanosti so bila namreč vsa rdeča vina bolj rdečkaste in ne temne, globoke, rubinaste barve, kakršno pivci danes pričakujemo od »resnih« rdečih vin. Z ekstrakcijo barvil iz kožic rdečih sort grozdja se v vinu povečuje tudi vsebnost taninov, ki rdečemu vinu dodajo dodatno dimenzijo okusa in mu omogočajo dolgoživost. To seveda¸ne pomeni, da rozeji niso resna vina, le njihov namen je drugačen. Očarati s svojo barvo, osvežiti in z nežnimi okusi in zaznavami ne konkurirati hrani, ki jo spremljajo. Manj znano dejstvo je, da je bila v srednjem veku večina rdečih vin iz Bordoja prosojne, rdečkaste barve in bi jih danes zlahka zamenjali s sodobnim rozejem. Srednjeveški bordojec je bil vinificiran s kratko maceracijo (stikom z grozdnimi kožicami) in je bil znan pod imenom vinum clarum, vin clar ali clairet (v angleško govorečem svetu claret). Sodobni rozeji so danes vinificirani na enak način, le da se časi maceracije lahko – namesto dneva ali dveh – merijo v urah.

Kako nastane roze?

Razen šampanjca roze so vsi rozeji vinificirani samo iz mošta rdečih sort grozdja. Za najboljše veljajo tisti iz samotoka – grozdnega soka, ki priteče iz stiskalnice (zaradi lastne teže grozdja – saignée) še pred začetkom stiskanja. Vina iz takega mošta so zelo sveža, nežnih rožnatih odtenkov, a polnega sadnega okusa. Nič slabši, le drugačni, so rozeji iz mošta, ki priteče iz stiskalnice po zelo nežnem stiskanju. Barva takega rozeja je podobna tisti iz samotoka, le okus je malo manj definiran in intenziven. Tretji način je roze, pridobljen iz mošta, ki je bil krajši čas v stiku s kožicami in je iz njih izlužil nekaj barve. Razpon barv takih rozejev je od komaj zaznavnih do intenzivnih odtenkov rožnate ali celo rdeče. Težava takih rozejev je, da lahko zaradi taninov izgubijo lahkotnost in eleganco.

Kje pridelujejo rozeje?

Zanimivo je, da vin roze skoraj nikjer ne imenujejo po njihovi osnovni lastnosti – rožnati barvi. Še najbližje pridejo v angleško govorečem svetu s poimenovanjem blush (zardelo). V Ameriki so v poznih osemdesetih letih 20. stoletja – ko so bila v modi predvsem bela vina – na primer rozeju iz rdeče sorte zinfandel rekli kar beli zinfandel. Večina rozejev iz Francije prihaja iz južnih pokrajin ob Sredozemskem morju ali iz njihovega zaledja. Najbolj znana so tista iz Provanse, južnega dela doline reke Rone in pokrajin Languedoc in Roussillon. Najpogosteje uporabljeni sorti grozdja sta grenache in cinsault. Pomembna vinska pokrajina je tudi dolina reke Loire, najbolj znani pa so rozeji iz okolice mesta Anjou. Francozi na nalepke po navadi ne pišejo sort grozdja, iz katerih je vino, a za rozeje iz Loire večinoma velja, da so iz sorte cabernet sauvignon. Dobro je poznati tudi termine, s katerimi so vina označena kot rozeji, to so: rosé de Loire, vin gris ali saignée. Španci svoje rozeje imenujejo po tem, kako intenzivne barve so. Tiste nežno rožnate barve imenujejo rosado, rozeje intenzivnejših barv pa clarete. Najbolj znan roze iz Portugalske je Mateus in je velik posebnež – polnjen je v nizko, ploščato steklenico, je peneč in sladek. Italijani naj ne bi bili tako navdušeni nad rozeji, a mladi pivci po njih vse raje posegajo. Italijanski poimenovanji za rozeje nežne ali intenzivne barve sta rosato in chiaretto. Uradni nemški termin za poimenovanje vin roze je weissherbst, v pokrajini Würtenberg pa schillerwein. Novi svet se vse bolj pridružuje trendu vin roze. Kar nekaj tega vina pridelajo v Avstraliji. Zelo inovativni so v Čilu. V Južni Afriki pa za poimenovanje nekaterih svojih rozejev celo uporabljajo francoski (šampanjski) termin blanc de noir (belo iz črnega). Tudi v Sloveniji je ponudba rozejev zelo bogata. Iz številnih sort grozdja ga pridelujejo vinarji v vseh slovenskih vinskih pokrajinah. Na trgu lahko kupimo od nežno rožnatih do rozejev intenzivne barve. Suhe, polsuhe pa tudi sladke. Če sklepamo po prodaji, je najbolj priljubljen slovenski roze srednje intenzivne rožnate barve z ostankom nepovretega sladkorja (polsuh).

Hranjenje in temperatura rozejev

Rozeji niso namenjeni zorenju v kleti. Najbolje jih je spiti sveže in mlade. Ker so nekje med belimi in rdečim vinom, so tudi temperature serviranja nekje vmes od 10 do 12 °C. Dve uri hlajenja v domačem hladilniku ali 15 minut v posodi z vodo in ledom je ravno prav. Pri nakupu v trgovinah bodite pozorni – še posebno pri akcijskih ponudbah – da ne boste kupili prestarega rozeja.

Še ena opcija

Moj najljubši rosé ima mehurčke in prihaja iz Šampanje. Res je, da je šampanjec roze v popolnoma drugem cenovnem razredu in da je lahko tudi zvrst belega in rdečega vina. A če za šampanjec združijo chardonnay iz prvovrstne lege grand cru in mu dodajo modri pinot iz vasice, ki ima prav tako lego grand cru, se bo kdo pritožil? Jaz gotovo ne.