V marsikateri družini igra hrana pomembno vlogo. V naši zagotovo. Druženje in uživanje ob jedeh je obred, pri katerem ima vsaka družina svoja pravila. Naj gre za nedeljsko kosilo, ki se ga veselimo ves teden in se nanj ne sme zamuditi niti minuto, ker potem juha ni več ravno prav vroča, ali pa družinski rojstnodnevni piknik, kjer ob železnem repertoarju žara navdušeno prikimavamo tudi kakšni priučeni novosti. Z jedmi so močno povezana čustva in spomini na ljudi, dogodke, izlete. Te jedi so hrana za dušo in verjamem, da si vsak posameznik vse življenje s spomini ustvarja svoj unikatni »jedilnik za dušo«.
Naša nona nas je prvi dan poletnih počitnic vedno pričakala z objemom in veliko, kot sonce rumeno lončeno skledo, polno domačih njokov, prelitih z najboljšim kokošjim žgvacetom. Tega kosila sem se veselila vso dolgo pot od Ljubljane do Dubrovnika! Od none smo se žal poslovili pred več kot desetletjem, in ko sem to poletje med brskanjem po omarah naletela na njeno rumeno skledo, je bilo jasno, kaj bo naslednji dan za kosilo. Bolj nostalgično bi bilo, če bi zapisala, da sem recept izbrskala v porumenelem, na roko napisanem zvezku, pa sem v resnici

vedela, da je njen recept na spletni strani revije Dober tek – ker smo v revijo, ki je nastala za družinsko mizo, zmeraj vključevali tudi najboljše jedi z naše mize, našo »hrano za dušo«: nonin kokošji žgvacet, bakine sarme, mamino lazanjo, brodet, sardele na šavor in tiramisu, očetovo musako, srbsko gibanico, hrustljavo pečenega odojka z rožmarinom, romba z zelenjavo … Prav vsaka teh jedi me spomni na ljudi, s katerimi sem ure in ure preživela za mizo. In ob jedeh so bila vedno postrežena tudi čustva. Veselje ob rojstvu moje prve (in druge in tretje) nečakinje, ponos ob zagovoru diplome, hvaležnost lepemu dnevu, radost, da smo vsi skupaj, včasih žalost, ker nekaterih ni več med nami.
Sedeli smo na prav tej terasi kot takrat, poletna vročina je utripala prav tako silovito kot takrat in škržatom je še vedno uspelo preglasiti valove. Njoki resda niso bili tako mehki kot nonini in žgvacet ni bil iz domače kokoši, pa so bili moji jedci kljub temu navdušeni. Lepo je dišalo, a nekaj je manjkalo. Manjkale so tiste tople roke, ki kot sonce rumeno lončeno skledo prinesejo na mizo.
Vsak ima svojo skledo nostalgije.