v zadnjih desetletjih nismo bili preveč prijetni gostje. Na odnos, ki je bil pred tisočletji zgrajen na temeljih simbioze in spoštovanja, smo preprosto pozabili in si te prav pošteno parazitsko privoščili. Zalivamo te s kemikalijami, in to od vil do vilic. Radi imamo ta izraz, kajne? »Z vil na vilice.« In »z njive na krožnik.« Tako poosebljamo slovensko lokalno pridelavo, ki naj bi samoumevno pomenila boljšo hrano. A kakšno prst premetavajo te vile in s čim so oprane naše vilice?
Večkrat se sprašujem, ali se slovenskim kmetom, vinarjem, oljkarjem, sadjarjem, živinorejcem sploh izplača delovati ekološko. Jih država dovolj spodbuja? Jih potrošniki dovolj cenimo? Jih mediji dovolj podpiramo? Se sploh zavedamo, koliko več dela zahteva ekološka pridelava in koliko manj donosa daje? Zdi se mi, da še vedno skrivaj primerjamo ceno ekološkega korenčka s tistim v kilogramski vreči iz bližnjega diskonta. In ko urejamo pomladni vrt, preštevamo nekaj evrov razlike v ceni 40 litrov »navadne« vrtne zemlje v primerjavi z ekološko.
Draga Zemlja, vate iz naših pregovorno čistih hiš izlivamo kemična čistila, s svetleče poliranimi avtomobili te dušimo, oblagamo te s kupi plastike, elektronike in cenenih oblek, zasuvamo te s tonami odpadne hrane. In čeprav morda glasno ploskamo mladi Greti in se v anketah navdušujemo nad lokalno in trajnostno pridelano hrano, še vedno prepogosto izberemo lažjo pot. Žal je lažja pot tudi krajša.
Verjetno vsi vemo, da lahko vsaj malo prispevamo k lepšemu svetu: kupujemo manj plastike, zavržemo manj hrane, večkrat izberemo ekološko, uporabimo manj konvencionalnih čistil in več kisa, ne kupimo še ene majice, smo bolj premišljeno mobilni … Ali ozaveščanje o majhnih korakih sploh še učinkuje? Je to le kaplja v morje ali bo nekoč končno tudi kaplja čez rob?
Vsak dan se nam pridružujejo novi mali Zemljani in Zemljanke. Kakšno zapuščino jim bomo predali?
Dragi Zemljani, vse lepo ob svetovnem dnevu Zemlje.
Draga Zemlja, zdrži.
![]()
