Šestnajsti junij je kulinarični praznik. Dan, ko so po desetletju prizadevanj v Slovenijo prišle prve Michelinove zvezdice.

To se ni zgodilo samo zato, ker je Slovenska turistična organizacija plačala članstvo v tem ocenjevanju in povabila Michelinove ocenjevalce k nam. Zgodba se je začela veliko prej, že pred več kot desetletjem. Takrat so se kuharji in kuharice, ki bi jih lahko prešteli na prste, odločili, da bodo segli po zvezdah, da bodo uresničili svoje sanje o popolnosti in kreativnosti, da bodo na slovenski kulinarični tradiciji začeli graditi novo slovensko kuhinjo. Kuhinjo, ki bo sledila novim trendom v vrhunski kulinariki, ki so s prestola vrgli francosko haute cuisine in okronali novo kraljico. Kraljico, ki spoštuje stroko, tradicijo in inovacijo hkrati ter zahteva popolno predanost takrat še negotovemu cilju. Le nekaterim je uspelo, a prav vsi so pustili sled v kulinariki. Ta uspeh se zrcali tudi v domači kuhinji in vaški gostilni. Nič ni več tako, kot je bilo.

Ko smo v reviji pred več kot desetletjem začeli redno spremljati delo takratnih vrhunskih kuharjev Andreja, Ane, Tomaža, Janeza, Uroša, Bineta, Igorja, Marka in drugih, sem spoznal vso predanost pionirjev nove slovenske kulinarike. Takrat in tudi do nedavnega je bila ta pot majava, polna čeri, vprašanj in negotovosti. V javnosti

so dajali videz uspešnosti, a njihove restavracije niso bile vedno polne. Niso se dali, niso vrgli puške v koruzo. Seveda smo jih podpirali, ne samo mi pri reviji, temveč vsi, ki smo predani kulinariki. Lepo je bilo pred dnevi slišati Tomaža Kavčiča, ko se je zahvalil slovenskim gostom, saj so predvsem oni omogočili tak razvoj.

Ko smo pred petimi leti izdali knjigo »Kuhamo z najboljšimi: 9 vrhunskih slovenskih kuharjev pri vaši mizi«, kjer je s svojimi recepti sodelovala večina takrat najboljših slovenskih kuharjev, si res nismo mogli misliti, da jih bo vseh sedem, ki so še aktivni chefi, uvrščenih v Michelinov vodnik, dva tudi z zvezdico. In še zanimivost: ko sem pred petimi leti Slovenski turistični organizaciji ponudil sodelovanje pri prevodu te knjige v angleščino in uvrstitvi med slovenske promocijske artikle, so mi odgovorili, da je knjiga sicer lepa in dobra, a sta na vrhu njihove slovenske kulinarične piramide potica in kranjska klobasa. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Na srečo.

Morda sem nekoliko preveč navdušen, a verjemite mi: te kuharice in kuharji si kot naši kulinarični ambasadorji in kot predstavniki slovenske vztrajnosti, inovativnosti, znanja in spoštovanja tradicije zaslužijo priznanje. In to državno. Njihov sloves kar pljuska prek meja naše domovine.