Virus, ki nam je do obisti spremenil življenje, je zarezal v našo bit z ostrino skalpela. Tak rez lahko povzroči marsikaj slabega, a morda tudi veliko dobrega.
Kar nenadoma smo prisiljeni ugotoviti, koliko stvari se da postoriti od doma, kaj vse nam omogočajo spletne povezave, koliko poti in pogosto brezplodnih pogovorov lahko nadomestimo z delom prek spleta, koliko časa lahko tako prihranimo. Naše uredništvo se je preselilo na domove že v drugem tednu marca in prav vse delo je potekalo na daljavo, prek spleta in telefona.
Velika posledica tega reza je osama. Ki ni nujno slaba. Nenadoma nam je ostalo več časa zase in za naše bližnje. Lahko smo se posvetili pripravi jedi, tako počasi, saj se nam ni več mudilo; časa je bilo dovolj, hvaležnih jedcev pa tudi. Tudi v uredništvu smo si vzeli čas in skupaj, a vsak na svojem domu, preizkušali nove

recepte. Snovali in preizkušali smo slastne jedi ter recepte izpilili do popolnosti. Predvsem tiste za sladice, ki bodo imele glavno vlogo v knjižnih projektih, ki že nastajajo. Letos jih bo kar nekaj, a naj bodo za zdaj še skrivnost. Po naših domovih je zaskrbljenost zaradi bližnje prihodnosti torej zamenjal ustvarjalni duh in druženje z domačimi. Vzeli smo si čas in naredili kup stvari, ki smo jih leta odlašali.
Je pa tudi res, da že močno pogrešam druženje s prijatelji in znanci, saj sproščen pogovor ne more v celoti zaživeti prek spletne komunikacije. Takoj ko bo mogoče, jih bom objel, vsakega posebej, in poveselili se bomo v kakšni izmed restavracij. Gostince je zaprtje zaradi osamitve namreč najbolj prizadelo; pomagajmo jim preživeti!

A dokler to ni mogoče, si vzemimo čas – zase.