Tako je dejal karizmatični francoski general in predsednik Charles de Gaulle, kar seveda ne drži čisto, saj je očitno še težje vladati deželi, ki ima zaščitene le štiri vrste sire (od teh nanoškega ne izdelujejo več) in še nekaj vrst, ki bi se lahko zaščitile. Pa ne bom razpredal o vladanju, temveč o sirih, ki so pri nas kulinarično zapostavljeni. Povprečen Slovenec, tudi kulinarično bolj ozaveščen, o sirih ne ve prav veliko. Še bolj presenetljivo je, da celo gostinci vedo o sirih bolj malo.

Prepričan sem, da se bo to v nekaj letih spremenilo, upam si prevzeti vlogo vedeževalca in vem, da je zdaj na vrsti revolucija poznavanja sirov! Tako kot smo se pred dvema desetletjema začeli navduševati nad vini, ko so Aleš Kristančič in njegovi sokrajani znali sprožiti val poznavalcev in »poznavalcev« in predvsem v osrednji Sloveniji in na Primorskem (Štajerci so vrhunska vina že znali pridelovati) povzročili, da ni več Slovenca, ki ne bi poznal vsaj deset sort vina, ločil med svežim in zrelim, suhim in sladkim, penino … Vino ni več le belo in črno, kot je desetletja veljalo za večino pivcev.

Ni dolgo tega, morda kakšnih pet let, ko se je podobno zgodilo s pivom. Desetletja smo pili le Union in Laško. Prodaja obeh je bila lokalno opredeljena in še pred dvajsetimi leti v Mariboru ne bi upal naročiti piva Union. Danes je že na desetine vrst piv, ki jih

proizvajajo veliki pivovarji, in še več tistih, ki jih proizvajajo mali pivovarji. Če ne poznate vsaj pet butičnih pivovarjev, je bolje, da se o pivu sploh ne pogovarjate.

Podobno se dogaja z vodo. O njej sem pisal v uvodniku k septembrski številki naše revije. Imamo že someljeja za vodo in tudi pogovarjamo se o trdoti, kislosti in okusu vode.

Zdaj so na vrsti siri, ki so odlično izhodišče za poznavalce in bodoče poznavalce, saj se siri med seboj tako razlikujejo, da je pogovor o njih lahko izjemno zanimiv. Okus je odvisen od vrste mleka, pašnega območja, vpliva bakterij in plesni, zorilnice, količine maščobe, starosti, toplote, pri kateri ga ponudimo … in vse to lahko ustvari čudovite, prepoznavne in raznolike okuse, teksture in kombinacije z vinom in prigrizki, ki posameznim sirom ustrezajo. Minili bodo časi (morda pa so že?), ko je bil sir le za sendvič (taki najcenejši »siri« pogosto vsebujejo malo mleka!).

Ko sva s prijateljem pred desetletjem ali več razmišljala, ali bi odprla trgovino s siri, sva si na srečo premislila. Danes pa je že čas za to. Imamo številne male sirarje z dobrimi siri, ki se predstavljajo na vsakoletnem Festivalu slovenskih sirov, na voljo je tudi kar nekaj zelo okusnih domačih in tujih sirov velikih mlekarn, ki so dostopni v bolje založenih trgovinah. Mislim, da je čas, da se spopademo z novim kulinaričnim izzivom.