Istrski jesenski šarm – Labin in Rabac

Rudarji za turiste

Za Rabac in Labin na vzhodni obali istrskega polotoka se zdi, da drug brez drugega ne moreta. Prvi je priljubljeno obmorsko letovišče, ki je z lepo urejenimi plažami, prenovljenimi hoteli in pestrim poletnim dogajanjem postalo najmočnejša počitniška destinacija vzhodne Istre, čeprav mu za zaokroženo počitniško izkušnjo primanjkuje staro mestno jedro. Tu nastopi vloga Labina, srednjeveškega mesteca, stisnjenega na vrhu hriba tik nad Rabcem. Za njegovim srednjeveškim obzidjem so zatočišče našli umetniki in odprli svoje galerije, domačini so obnovili beneške palače in lože, ki jih občudujejo turisti, s trga ob starem zvoniku nekdanje cerkve pa se razteza čudovit panoramski pogled na morje in otoke na eni strani ter istrsko zaledje na drugi. Skupaj obe mesti vsako leto bolj delujeta kot dobro usklajen par, zato se je poletna turistična sezona tudi tu raztegnila vse do konca septembra.

A ni bilo vedno tako. V Labinu in njegovi okolici je bila več kot štiristo let najmočnejša gospodarska dejavnost rudarstvo, ki je zaslužno za ves razvoj na tem območju. Danes je kar malce težko verjeti, da je bil ta slikoviti Labin pravzaprav mesto rudarjev. Hrib, na katerem stoji, je prepreden z rovi, ki so omajali mestne temelje in v šestdesetih letih prebivalce prisilili, da so se izselili. Pozneje so rove utrdili, domačini pa so počasi ponovno naselili in oživili staro mestno jedro. Zadnji rudnik na tem območju se je zaprl leta 1999; danes na rudarsko zgodovino Labina spominja le še miniatura rudnika v mestnem muzeju. V bližnji prihodnosti nameravajo zapuščene rove obnoviti in jih spremeniti v svojevrstno podzemno mesto. Zgodovina se bo tako ponovila in rudarstvo bo ponovno prispevalo k turistični ponudbi teh krajev – turizem se je v Rabcu namreč začel šele v šestdesetih letih, ko je rudarsko podjetje Istarski ugljenokopi Raša v majhnem ribiškem mestu Rabac za svoje rudarje zgradilo dva počitniška domova in s tem zaznamovalo začetek razvoja tamkajšnjega turizma. »Prebivalci Labina in Rabca smo malo posebni, veste,« nam med vzpenjanjem k staremu Labinu zaupa Radmila Paliska Kos, direktorica turistične skupnosti Labin-Rabac. »Preveč smo skromni. Kot da bi nas bilo sram povedati, kaj vse lahko ponudimo. Med našimi ljudmi je veliko umetnikov, veliko rokodelcev in obrtnikov, ki izdelujejo avtohtone izdelke, a jih gostom ne znajo ponuditi. Zato smo oblikovali blagovno znamko Sentona, ki označuje kakovost, združuje lokalne izdelke in storitve ter proizvajalcem ali ponudnikom pomaga najti pot do gostov.« Imenuje se po boginji, zaščitnici popotnikov. Morda pa je imela Sentona prste vmes, da so v zadnjih letih uredili toliko pohodnih in kolesarskih poti, ki pripovedujejo vsaka svojo zgodbo in popotnika vodijo skozi zgodovino, kulturo in tradicijo teh krajev.

Turisti za kulinariko

»Obalni« istrski gostinci so se dolgo zanašali na morje in sonce, ki je goste privabljalo skoraj brez dodanega truda (v primerjavi s kontinentalno Istro, ki se je kulinarično razvila dosti prej). Večini turistov kulinarika tudi ni bila tako pomembna, vsaj ne tako kot morje in sonce. A časi so se spremenili, obalna mesta so se razvijala in konkurenca je bila vse večja. Tudi turisti so postali zahtevnejši in poleg naravnih lepot so želeli več: dodatne dejavnosti, aktivne počitnice, zabavo – in dobre jedi. Kulinarika se je začela razvijati, gostinci in kuharji pa so se prilagajali gostom in ponujali »globalne« jedi. Vendar danes turistov ne zanimajo več jedi, ki jih lahko dobijo povsod, želijo si nekaj novega, pravzaprav – nekaj starega. Postali so ozaveščeni, želijo poskusiti tradicionalno in lokalno. Istrani (in drugi gostinci na Hrvaškem, pri nas in drugod) so spoznali velik potencial tradicionalnih jedi, ki goste privlačijo ne le z okusom, temveč tudi z zgodbo, s spominom na čase, ki so minili. Na nove potrebe gostov se gostinci zdaj odzivajo s ponudbo preprostih in posodobljenih lokalnih jedi, ki na jedilnikih dobivajo vse več prostora. Tudi restavracije in konobe v Rabcu in Labinu oživljajo tradicionalne istrske jedi. K temu je pripomogel tudi projekt Sentona, ki v svojem kulinaričnem delu spodbuja avtohtone specialitete Labina in njegovega okoliša. Kuharji so sestavili posebne Sentonine menije z jedmi, pripravljenimi iz lokalnih sestavin, kot so jih pripravljale njihove none.

Kar dajo zemlja, morje in človek

V istrsko kulinariko so svoj pečat odtisnili mnogi narodi, ki so v burni zgodovini tega polotoka potovali po Istri (in si jo podajali kot vroč kostanj), a največji pečat je pustila narava – gozdovi, bogati z gobami, kostanji in divjačino; travniki, kjer so se skrivali divji šparglji, regrat, koprive in druge samonikle zeli; pašniki, na katerih so se pasle ovce, koze in istrsko avtohtono govedo boškarin; njive s stročnicami, žitaricami in zelenjavo; vinogradi, oljčni nasadi in morje, polno rib in morskih sadežev. Izobilja nikoli ni zares bilo, a iz tistega, kar so istrske gospodinje imele, so znale pripraviti okusne jedi. Na ponvici so popekle tradicionalni ombolo (sušeno svinjsko zarebrnico) in klobasice, ki so jih zalile z belim vinom in ponudile s kislim zeljem, v velikih loncih na ognji- šču so skuhale mineštro, solato iz divjega radiča zabelile z ocvirki, pripravljale so testenine – tradicionalne fuže s kokošjim žgvacetom (golažem) – in pljukance v mesnih omakah, ob morju kuhale istrski brodet s polento, cvrle drobne ribe, sardele so pripravile na šavor (v marinadi), da so jih lahko jedli več dni, za božič pa kvadratne testenine pasutice z bakalarjem (polenovko na belo), h katerim so dodale popečeno broskvo, ohrovtu podobno zelenjavo. Sicer pa so v Istri sušili pršut, delali sir in skuto, pridelovali vino (predvsem iz sort malvazija in teran) in kuhali rakijo. Sladkali so se s fritulami, kroštulami, suhimi figami in preprostimi pecivi. Ob zimskih večerih, ko se jim je prileglo sladkega, so se pogreli z istrsko supo – v glinen vrček (bukalet) so nalili rdeče vino, dodali malo sladkorja in vrček postavili ob ognjišče, da se je segrel, medtem pa rezine kruha pokapali z oljčnim oljem, rahlo posuli s poprom in jih postavili na žerjavico; ko je kruh ob robovih že malce zoglenel, so rezine pomakali (supali) v toplo vino in uživali …

Vsako mesto ali vas je imelo svojo posebnost. Kulinarična specialiteta Labina so zagotovo labinski krafi. Raviolom podobne krafe pripravljajo po vsej Istri, a le labinski so nadevani s svežim in zorjenim kravjim sirom, sladkorjem, rumom, krušnimi drobtinami, rozinami in limonovo lupino. Tradicionalno so jih jedli kot prilogo glavni jedi, prelite z omako, ki je nastala pri peki kokoši, in bili so neizogiben del slavnostnih pojedin ob poroki, krstu in božiču. Danes jih boste žal težko našli v tej tradicionalni sladko-slani kombinaciji, jih pa lokalni gostinci ponujajo kot sladico z zanimivimi lokalno obarvanimi prelivi; celo ocvrte smo poskusili – in bili so dobri!