Divje kosilo

Regačica

Še pred kratkim je regačica veljala za okusno zelenjavo, ki so jo uporabljali na različne načine. Potem pa smo jo uvrstili med plevel. A že drugi del njenega latinskega imena Aegopodium padagraria pove, da rastlina ni za odmet in da med drugim lajša tudi težave pri putiki ali podagri oziroma revmatizmu vseh vrst. Raste povsod, kjer so tla obdelana: na vrtovih in njivah, ob poteh in ob gozdu. Ima dolgopecljate liste in cvetno steblo, ki zraste do meter visoko. Na njem maja in junija zacvetijo kobulasta socvetja s številnimi drobnimi belimi cvetovi. Okus mladih listov je zelo močan in prijeten, ima vonj po smoli iglavcev in mangu. Vso pomlad in do jeseni nabiramo mlade liste za presno uživanje. Starejše liste uporabimo za juhe in omake, dodamo jih različnim testom ali pripravimo kot kuhano prilogo. Za zimo pa regačico lahko shranimo kot pesto. Regačica vsebuje tudi eterična olja, s katerimi spodbuja prebavo, izločanje vode in poživlja. Vsebnost vitaminov in mineralov je precej večja kot pri gojeni zelenjavi, zato jo le pokosimo in pojejmo. Če bomo pri košnji vztrajni, jo lahko celo zatremo, vendar samo na mestu, kjer kosimo, kaj hitro se znajde in pokuka iz zemlje kje drugje. Super, naj ji bo, ker je superhrana!

Rman

Rod rastline je ime dobil po grškem mitološkem junaku Ahilu, ki je z rmanom (Achillea millefolium) zdravil rane svojih vojakov. Najverjetneje zato, da jih je razkužil, saj je rman antiseptik in se obnese pri notranjih krvavitvah, krvavem izmečku, krvavitvah iz danke, ledvic, nosa in običajnih ran. Nabiramo ga od začetka pomladi do jesenske slane. Je trajnica, ki v višino zraste do 50 cm, cveti pa belo ali rožnatordeče. Raste na suhih travnikih in pašnikih, ob poteh, samo mokrih tal ne mara. Mlade liste, ki so mehki in prijetno sladkastega okusa, lahko uživamo surove. Pozneje, ko zraste v višino do 50 cm, lahko nabiramo cvetove za čaj. Neoslajen rmanov čaj zdravi dihala, vpliva na dotok krvi v srce, ureja kroženje krvi in s tem srčni utrip, zdravi okvaro srčne mišice in angino pektoris. Dober je tudi za črevesje, želodec in jetra. Ob piku žuželke svežega med prsti zmečkamo in položimo na mesto pika.

Navadna zvezdica ali kurja črevca

Svetovljanska Stellaria media, katere semena so našli že v plasteh paleolitika izpred 250.000 let, obožuje vse konce in kraje, vrtove, vinograde, sadovnjake in obrobja gozdov. In zvezdica ne zdravi samo zemlje, ampak tudi nas. Navadna zvezdica, po domače kurja črevca, ker se razrašča in s svojimi stebli vije kot čreva, raste vse leto in se prilagodi tudi stopinjam pod ničlo. Njena sestava je pestra. Vsebuje veliko vitamina C (dvakrat toliko in še več kot limona), magnezij, kalcij, betakaroten in druge vitamine, rudnine, klorofile. Poleg tega je prijetnega okusa, ki spominja na mlado koruzo, zato je ena mojih najljubših samoniklih rastlin v hrani. Če ste novinec v raziskovanju novih divjih okusov, je to gotovo primerna rastlina za začetnike in otroke zaradi sladkastega okusa, ki je pri samoniklih rastlinah (razen večine cvetov in jagodičevja) redek. Spomladi je zvezdica sočna, sladka in hrustljava, zato jo najraje dodajam solatam. Pozneje, ko postane malce trša, jo vmešamo v juhe, z njo naredimo rižoto ali prilogo h krompirju … Zvezdico lahko tudi posušimo in uporabljamo za čaj, ki topi maščobe in odpravi prehlad ter kašelj. Stolčeni oziroma zmečkani listi se lahko uporabijo neposredno na koži za lajšanje vnetij, zato se uporablja tudi v kozmetiki.