No, pa je pred durmi nova zaščita slovenske tradicionalne jedi, ki ji ne bo mogel oporekati nihče. S potico kot slovensko prepoznavno jedjo se sistematično ukvarjamo že več kot desetletje. Leta 2006 smo dobili Strategijo gastronomije, ki deli Slovenijo na 24 kulinaričnih regij, njeno jedro pa je kulinarična
piramida, kjer se na vrhu znajdeta tudi dve jedi, o eni je bilo prelitega že veliko črnila, uganili ste – to je kranjska klobasa – o drugi – potici – pa se črnilo preliva že desetletje, največ prav zdaj, ko so končno ugotovili, katera zaščita je mogoča. Vemo, da obstaja kup potici podobnih (celo skoraj enakih) kolačev v
vseh sosednjih deželah in še dlje (od Turčije pa vse do Italije – seveda imajo tudi Hrvati pavotico, orahnjačo, makovnjačo …) in da tudi vsaka gospodinja speče malo drugačno in vedno najboljšo, če ne gre slučajno kaj narobe, kar se pri potici rado zgodi. Potice so lahko zelo raznovrstne. Morda je res najboljši
pregled raznovrstnosti opravil Andrej Goljat (za našo revijo pripravlja recepte že skoraj od samega začetka), ki je v svoji knjigi Potice objavil več kot 100 receptov zanje.

Najverjetneje je priprave na zaščito pospešila »naša Melanija«, ko je postala prva dama Združenih držav in nam je dala, majhnim, kot smo, nov zalet samozavedanja in domnevne prepoznavnosti.

Piko na i pa je postavil papež Frančišek, ki se je ob obisku ameriškega predsedniškega para spomnil na potico (in ne pico!), ki jo je jedel še v Argentini.

Slovenska potica bo zaščitena kot »zajamčena tradicionalna posebnost«, kar pomeni, da bo zaščitena receptura za pet nadevov (orehov, orehov z rozinami, rozinov, pehtranov in pehtranov s skuto), peči pa jo bo treba v potičniku. Le tako narejena potica bo torej slovenska potica (druge bodo samo potice), ob upoštevanju teh pogojev pa jo bo lahko pripravljal in tržil vsakdo, kjerkoli po svetu.
No, pri tem dejstvu se mi je vrnil nasmešek na obraz, saj to pomeni, da bomo lahko še naprej uživali v raznovrstnostih okusov različnih potic, različnih kuharjev z vsemi mogočimi bolj ali manj kreativnimi nadevi, ob različnih pražnjih priložnostih. Najpomembneje pa je, da bomo potici še vedno lahko rekli potica, brez strahu, da nas prime kakšen kulinarični policaj z besedami: »Hop, cefizelj, imam te!« To se nam lahko zgodi le, če bomo svojo potico poimenovali »slovenska potica«. Ne, to pa ne gre. Ta, slovenska, ta je pa zaščitena.