Oziram se na leto, ki se izteka, na leto, polno preizkušenj in negotovosti, strahu in upanja. Leto, ko smo se vsi, še prav posebno pa gostinci, borili za obstoj in z veliko iznajdljivosti in dela tudi preživeli. Naučili smo se, da ni nič dano samo po sebi, da je treba verjeti vase in v vizije, cilje, ki smo si jih zastavili. Treba je bilo in je še – vztrajati. Še bolj kot kdaj koli prej smo marsikatere besede, ki so bile zgolj besede, udejanjili. Bolj smo se tudi povezovali in spoznavali, da drug drugega potrebujemo, da moramo razmišljati na daljši rok in da lahko le skupaj uspemo. Racionalizirali smo svoje delo, se prilagajali novim pogojem in zmagovali. Ni bilo lahko.
Ker so nas razmere prisilile, smo preživeli veliko časa v svojem najožjem mehurčku, z družino, in v nekoliko večjem mehurčku, z bližnjimi prijatelji. In ker smo zaljubljeni v dobre okuse, smo ta čas pogosto preživljali s kuhalnico v roki. Poleg preizkušenih receptov iz železnega repertoarja smo preizkusili tudi številne nove recepte.
Mnogi smo spoznali, da nam ni nujno treba v restavracijo ali bližnjo gostilno, da bi dobro jedli. Spoznali smo, da lahko doma, tudi ob prijetnem druženju z domačimi, pripravimo izvrstne in raznovrstne jedi. Številni, ki niso nikoli kuhali, so postali strastni kuharji.
Seveda sta čar in želja po druženju v restavracijah ostala, a mogoče zdaj malo bolj pretehtamo, kdaj, s kom in katero restavracijo ali gostilno bomo obiskali.
Želim si, da bi se v prihodnje lahko otresli strahu in stisk, da se bomo lahko sproščeno družili, potovali, se zabavali in seveda uspešno delali. Želim si, da bi se uresničili vsi načrti gostincev za dvig kakovosti, za še več zvezdic, nagrad in priznanj, za veliko zadovoljnih gostov in uspešno poslovanje.
Vsem nam pa veliko kulinaričnih užitkov in uspehov, veliko osebne sreče in seveda zdravja.