Junij je minil v znamenju gneče. Gneče na cesti, ker je ob prvih poletnih temperaturah pač treba k vodi, gneče v trgovinah, ker se razprodaje baje splačajo, in gneče v službi, ker je pred dopusti kar naenkrat dvakrat več dela (in ker ima revija, ki jo prebirate, povečan obseg). Gneča pa je bila tudi na koledarju. Junija se je zvrstilo toliko dogodkov, da jih tudi z najzmogljivejšo napravo za kloniranje ne bi zmogli vseh odkljukati. Odpirale so se nove restavracije, vrstili so se festivali, odprtja in pikniki. Ker sem v enem izmed ‘koronskih’ uvodnikov tarnala nad tem, kako zelo pogrešam dogodke, se moram zdaj ugrizniti v jezik – ne bom rekla, da jih je preveč. Dogodki so super! To, da je bil junij živahen, je znak revitalizacije gostinsko-turistične panoge.

Naš junij je odprla Brina, ljubljanski festival džina. V Celju smo obiskali nov Pavčnikov bistro Lalú, ob jezeru Jasna restavracijo v prenovljenem hotelu Milka. Bili smo v Idriji, kjer že potekajo priprave na avgustovski festival idrijskih žlikrofov, v Laškem na Guštfestu, v Ljubljani na dnevih Japonske, v Izoli na prazniku oljk, vina in rib, v Brdih na dnevih odprtih kleti in v Kranju na tekmovanju barmanov. Pa je bila mimo šele prva polovica junija! Drugi junijski ‘polčas’ ni bil nič prizanesljivejši: znova smo obiskali

Brda, ker je vinska klet Bjana proslavila odprtje nove vinske kleti, se dan pozneje že sprehajali po Ljubljanski vinski poti in nato še po Radovljici na Okusih Radol’ce. Naše junijsko popotovanje se je končalo s piknikom na dvorcu Zemono, kjer je združenje JRE medse sprejelo tri nove člane. Krasen junij je bil!

Zdaj se gneča na koledarjih umirja, začenja pa se še ena prijetna gneča – tista, ki diši po počitnicah. Včasih sovpada z manj prijetno gnečo na cesti in na plaži, pogosto tudi z gnečo v lokalih in restavracijah. In prav v slednjih baje primanjkuje natakarjev. O tem med gostinci krožijo različne razlage: od tega, da so med epidemijo natakarji odšli v druge poklice in spoznali, da je prijetneje biti ob koncih tedna doma, do tega, da je povprečnih natakarjev preveč, res dobrih (brezposelnih) pa ni. Pravijo tudi, da so dobri natakarji podcenjeni, slabi pa precenjeni in se je sistem zrušil sam vase. Pred nami je dolgo in vroče počitniško poletje, kadra pa v gostinstvu in turizmu na splošno primanjkuje. Bodimo strpni drug do drugega tudi v gneči in natakarju prizanesimo, če včasih ni vse tako, kot smo si zamislili. Dobremu pa z nasmehom in napitnino sporočimo, da dela dobro. Čim več takih potrebujemo. Uživajte v poletju!