Rada kuham sama. Včasih z glasbo včasih brez nje sekljam, mešam, okušam in si mrmram »mhm, še malo soli«. Včasih mrmranje preraste v glasno naštevanje sestavin in doživeto opisovanje postopkov. »Poglejte to krasno mlado bučko! Samo na hitro jo bomo popekli, brez kompliciranja!« To me zabava in sprošča in pogosto se niti ne zavedam, da govorim naglas. Nato pa me preseneti, ko naša petletnica med igro uporabi izraz deglaziranje. In ja, takrat sem tudi malo ponosna.

Čisto iskreno, v kuhinji sem raje samotar. Pustite pri miru moje ponve! (Si preveč drznem, ko prirejam Arhimedov zadnji vzklik?) Saj razumem cilj kulinaričnih timbildingov. Njihov namen je prav ta – naučiti se deliti, sodelovati, ustvarjati in biti skupinsko ponosen na končano jed. Zagotovo delujejo.

Ko nas je medijska hiša, s katero sodelujemo, povabila na družabni piknik, na katerega naj bi namesto vstopnice vsak prinesel kaj za pod zob, smo ustvarjalci revije Dober tek to priložnost izkoristili

za preprost mini timbilding. Prijetno smo združili s koristnim in med naborom receptov za junijsko številko, ki smo jo takrat šele sestavljali, na test postavili mini tortice s skutno kremo in sadjem. Predpriprava je bila za domačo nalogo: ena je poskrbela za piškote, druga za skutno kremo, tretji je izbral jagodičje, četrta je pri sosedu narabutala bezgove cvetove in drobne marjetice, peta zlikala predpasnike. Na dogodku smo se predstavili kot ekipa, si razdelili delo in skupaj sestavljali drobne slaščice (ki so naš test prestale in lahko zato recept zanje poiščete na strani 24). Bilo je zabavno in res smo bili skupinsko ponosni nanje.

Ker je poletje čas piknikov in vrtnih zabav, je to odlična priložnost, da druženja ob hrani spremenimo v kulinarične timbildinge. Naj minejo časi, ko le eden kuha za vse! Povabimo v kuhinjo prijatelje, sorodnike, sodelavce in ne delimo le hrane, ampak tudi doživetje.

Nobena kuhinja ni tako tesna, kot so tesne vezi, ki jih stkemo v njej.