Ste opazili, da so jedi v naših restavracijah vse lepše? Občasno me za obisk restavracije premami objava na družbenih omrežjih. Krasna keramika, tri škrlatne pike majoneze z rdečo peso, dve kapljici kreme iz citrusov, prah sipinega črnila, grahovi poganjki, popečene kocke brioša in fi le brancina, vse zaokroženo z navdihujočim zapisom o sosedovem vrtu in piranskem brancinu. Tole bo užitek jesti! Pa zadnje čase prepogosto ugotovim, da se je krožnik bolje odrezal na Instagramu kot na moji mizi. Sipinega črnila je zmanjkalo, krema iz citrusov se je sesirila, brioš je zamenjal navaden kruh, brancin je prepečen. Ker ni vse zlato, kar se sveti.

Morda smo prevečkrat ponovili, da jemo tudi z očmi. Morda so nekateri gostinci preslišali besedo ‘tudi’. V izkušnjo obroka so res vključena vsa čutila, vendar je brez dobrega okusa vse zaman. Dobro le za Instagram. Ko postajajo krožniki vse lepši,

jedi pa vse manj okusne, se je treba ustaviti in premisliti. Gostinci bi morali takrat prevetriti svoje jedilnike, vodje kuhinj in vodje družbenih omrežij pa uskladiti, kaj omrežja obljubljajo in kaj kuharji zmorejo. Instagram je lahko odličen navdih, a zgolj s kopiranjem ‘lepih’ jedi vrhunskih chefov si gostinci delajo medvedjo uslugo. Razočaran gost se pač ne vrne.

Kuharji poleg talenta in izkušenj potrebujejo predvsem veliko znanja o sestavinah in postopkih. Imeti morajo čas, da raziščejo, kdo so najboljši dobavitelji, kako povezovati okuse, kako v jedi iskati harmonijo in kakšna je vloga vsake sestavine na krožniku, ki skupaj z drugimi tvori celoto. Dokler tega ne usvojijo, naj jim bo bližje moto Manj je več. Ker če že moram sprejeti kompromis, raje izberem malo manj ‘instakrožnik’ in iskreno jed z okusi, ki ‘štimajo’.