Vsaka družina ima svoj kulinarični tabernakelj, v katerem so recepti, ki prehajajo iz roda v rod, ki so nam bili položeni v zibelko. V vsaki generaciji kakšen izgine, a vpiše se nov, ki obuja nostalgične spomine prihodnjim generacijam. Spomine na mladost, druženje, starše, dedke, babice in morda še na kakšno generacijo nazaj.

Ko sem razmišljal, zakaj te jedi niso več tako okusne, kot se jih spominjam, sem krivil sebe. Da ne znam tako umetelno določiti sestavin, da je kriva posoda, pečica, da se je spremenil moj okus, da zdaj jemo manj mastno, manj sladko in slano kot nekoč …

Ena od desetin jedi v našem tabernaklju je musaka. Nikoli je ne pripravim le zase, pripravim jo ob vse redkejših priložnostih, ko se naša razpršena družina zbere za skupno mizo in vsi komaj čakamo, da zarežemo v sočno jed z zapečenimi krompirčki na vrhu. Ko sem jo pred nekaj dnevi spet, že stotič, pripravil in v veselem pričakovanju postregel prvo porcijo, me je na dnu pekača pričakal dober centimeter vode, ki jo je izpustil krompir medlega okusa in za povrh še premehak. Očitno krompir za peko ni bil prava izbira ali pa je bil selekcioniran tako, da ima bistveno več vode kot sicer.

Vsi vemo, da zelenjave, ki jo kupujemo, ne moremo primerjati s tisto z domačega vrta in tudi tisto ne, ki jo krasijo napisi bio in eko.

Kako naj sploh kuhamo s sestavinami z veliko volumna in le desetino okusa?

V francoskih mestih imajo dvakrat tedensko tržnice, kjer mali kmetje ponujajo svoje izdelke. Že na pogled je jasno, da endivija, korenček, pesa … z desne stojnice niso enaki tisti z leve. Ko pa prideš na nekatere naše tržnice, je velik del sadja in zelenjave enak, torej kupljen na veletržnici. Edina razlika je, da je vse do trikrat dražje kot v sosednji veletrgovini. Oglejte si na primer tržnico v ljubljanskem BTC-ju – sto metrov stojnic s sadjem, ki je videti enako in na voljo po istih cenah. Je to tržnica?

Ogromno denarja razdelimo kmetijski industriji in le malo alternativnim pridelavam. Alternativnim? Katera pridelava je v resnici alternativna – industrijska ali sonaravna? Zakaj označujemo bio, eko kot nekaj posebnega? Kaj ni nekaj posebnega to, kar je proizvedeno industrijsko?

Sposobni smo ustaviti življenje zaradi virusa, si vbrizgavati cepivo, zapirati šole, ustavljati gospodarstvo … Smo sposobni premagati pogosto sporne načine pridobivanja hrane, ki morda na nas vplivajo tako kot virus?

Mislim, da smo. Samo še nekaj časa potrebujemo.