Cejkotova domačija

»Ko sva s tatom prišla domov in mami povedala, da sva kupila domačijo, je čisto potihoma rekla: ‚Ma Jože, tebi se je zmešalo!‘« se dogodka iz leta 1991 z nasmeškom spominja Davorin Mesesnel. Prav vsaka ljubeča mama in žena bi se upravičeno tako odzvala, saj bi poslopju, ki sta ga kupila, takrat lahko rekli vse prej kot domačija: bila je ruševina! In čeprav so se smejali tudi vaščani, ki niso verjeli, da bi se našel gost, tako nor, da bi zaradi njih prišel na Goče, sta Davorin in njegov oče pri svoji viziji vztrajala. Cejkotova domačija, le dva dimnika oddaljena od Davorinove rojstne hiše, je čez nekaj let postala prva hiša na Slovenskem, obnovljena pod spomeniškim varstvom v sodelovanju s fakulteto za arhitekturo in danes skorajda ni države, katere državljana v njej ne bi gostili. S terase, kjer so nekoč shranjevali fižol in je z gred visela v kite spletena turšca (koruza), se oči najprej ustavijo na strehah, prekritih s kamenjem, da jih močna vipavska burja ne bi razmetala po vsej dolini. Ko se pogled dvigne, potuje po hribovju, ki objema Vipavsko dolino: Nanos, Col, Vrhpolje, Sinji vrh … Davorin pravi, da se gostje kar ne morejo naužiti spokojnega miru, ki jih v Gočah obkroža. Zato sta z Jelko kupila še sosednjo hišo, v kateri bosta uredila apartmaje, da bodo gostje pri njiju lahko ostali več dni. Po desetih letih sta ponovno kupila – ruševino, a tudi ta nakup bo nedvomno poplačan! Dvakrat sta se potegovala za evropska sredstva, s katerimi bi jo obnovila, in ker jih nista dobila, sta se odločila, da Evrope ne bosta več prosila za pomoč. Hišo bosta obnovila sama, pa čeprav se bo morda do prvega spečega gosta spilo še mnogo orošenih vrčev vode iz hruškastega dvoriščnega vodnjaka, enega izmed kar šestdesetih v Gočah.

Korajža velja

Jelka in Davorin nista poklicna gostinca. Davorin je v mladosti želel postati kuhar, pa mu je mama odsvetovala, da ne bi moral delati ob koncih tedna. In ker se zarečenega kruha največ poje, Davorin – zdaj nepoklicni kuhar – večino sobot in nedelj dela. Jelka je bila še pred dvema letoma zaposlena v računovodstvu, ker pa je poklic ni veselil, je ves svoj čas raje namenila kmetiji in domačiji. Ko vprašam, ali jo to, kar počne zdaj, veseli, se zasmejita oba: »Veseli me veliko bolj kot računovodstvo, ampak najraje bi počela nekaj povsem drugega, če bi se s tem dalo preživeti: ustvarjala bi ročna dela – pletla, kvačkala in šivala!«

Ker nista imela izkušenj v gostinstvu, jima je sprva na pomoč priskočila Jelkina sestra, kuharica. Jelka prizna, da jo je bilo na začetku strah, ali bosta sploh zmogla, vendar je vedela, da je njen mož pogumen in mu je bila domačija v veliko veselje. Davorin tega ne počne le zaradi veselja, temveč tudi zaradi spoštovanja do svojega pokojnega očeta: »Takrat sem se trdno odločil, da bom nadaljeval to, kar so bile tudi sanje mojega očeta, in jih bom s svojo družino popeljal na višjo raven. Zelo sem vesel, da se ljudje tu počutijo kot doma, prepoznajo najino pristnost in uživajo,« pravi. Da bi se lahko gostom povsem posvetila in jim zagotovila najlepšo izkušnjo, je Cejkotova domačija odprta le po vnaprejšnjem dogovoru in le za družbe, ki štejejo vsaj osem oseb. Pogostitve trajajo več ur, vmes jih prekinejo s sprehodom po vasi (takrat se Davorin prelevi v vodnika) in obiskom Davorinove vinske kleti, kjer degustirajo njegova vina. Ko se vrnejo v hišo, se pogostitev nadaljuje, Davorin pa včasih v roke vzame tudi kitaro in gostom – ali z gosti – zapoje. »Nisem velik umetnik,« je skromen, »zapojem iz srca, najraje pesmi Iztoka Mlakarja, ker je to naša govorica in ker so zgodbe življenjske.« Če so družbe večje, jima v kuhinji pomaga Jelkina sestra, v strežbi pa njuni otroci, 26-letni Martin, 22-letni Kristjan in 10-letna Petra, ki se je že odločila, da bo v Štanjelu, kjer živijo, kupila hišo (ve tudi že, katero) in v njej odprla slaščičarno.

Tako kot kuhata doma

Čeprav živijo v Štanjelu, sta Davorin in Jelka vsak dan v Gočah. Tu imata njive in sadovnjak, tam pa živali: konje, bikca in kravo, ki ravno pričakujeta naraščaj, kokoši in nekaj zajcev. Imela sta koze, pa so jima ušle. V Gočah bosta letos v oboro naselila nekaj krškopoljskih prašičev, avtohtono slovensko pasmo, ki je tudi manj občutljiva za mraz.

Gostom pripravljata domače vipavske jedi, seveda sezonske in iz svežih sestavin, ki jih večino pridelata sama. Največ kuhata na starem štedilniku na drva; predvsem pozimi, saj je kuhalnik edino gretje v kuhinji. Pravijo, da ima hrana na štedilniku na drva boljši okus, ker se kuha počasi, »hkrati pa je odličen, ker se jed nikoli ne prežge – če pozabiš na hrano, pozabiš tudi na ogenj!« doda Jelka. Gostom ob doma pečenem kruhu (za nas sta spekla odličen pirin kruh z jabolki) najprej postrežeta s krožnikom domačih specialitet: rezine pancete, pršuta in suhe klobase, pri izdelovanju katerih zmeraj sodeluje vsa družina, da delo hitreje mine; mladi sir, v katerega Davorin vmeša devet zelišč z vrta in oljčno olje njegovega strica iz Gažona; košček tri mesece staranega sira prijatelja Bojana Kavčiča iz Zatolmina, pokapljanega z oljčnim oljem, aromatiziranim z limonovo lupinico. Da ne bi bila predjed le hladna, je na krožniku tudi vipavska frtalja (»Naša ni taka kot na Krasu, delamo jo z moko in je debelejša!«). Sledijo jedi na žlico: primorske juhe, mineštre, fižolovke, golaži (tudi divjačinski in zajčji) in vipavska jota iz tropinske repe. »Prava vipavska jota je iz tropinke,« nas poučita. V teh koncih namreč repe ne kisajo v soli, temveč v grozdnih tropinah, v katerih repa leži mesec in pol, nato jo olupijo, naribajo in skuhajo. Namesto repe Davorin včasih v tropine kaberneta ali merlota za deset dni položi tudi kolut sira, da dobi rahlo vinsko aromo.

Ker je kuhinja mrzla, se pogovarjamo kar ob štedilniku, kjer tudi najlepše diši: v kozici se kuha smetanova omaka z žajbljem za zdrobove njoke. Jelkini zdrobovi njoki so tako mehki, da se v ustih kar stopijo, in ker so že sami po sebi okusni, omake skoraj ne potrebujejo: »Vsaka stvar mora imeti svojo mejo, ne maram, da jedi plavajo v omaki, zato je pri nas omake zelo malo,« med valjanjem zdrobovega svaljka pripoveduje Jelka in doda, da domače testenine pripravlja njena sestra. »Davorinu se pašta ne dopade, a meni se, ker sem doma bliže meji. Oni so Vipavci, mi pa smo Kraševci, to pa je velika razlika, veste!« nadaljuje in v peč štedilnika položi novo poleno. Njuna najljubša jed je v gorčici, zeliščih, soli in olju marinirana svinjska ribica, ki jo le na hitro popečeta. Tudi rostbif s pršutom, ki mu priložita krompirjev pire in dušena jabolka, pa polnjen svinjski vrat in telečji flam priporočita. Zraven je zmeraj solata in njuna solata je zmeraj s fižolom. Zakaj? Ker solato doma pač zmeraj jedo s fižolom. Za Primorce brez fižola ni solate! Za njune goste pa ni solate brez Davorinovega pet let staranega vinskega kisa.

V kuhinji si delo delita. Davorin skrbi predvsem za predpripravo, sire, paštete, mariniranje in pripravo mesa, ob našem obisku pa je bil on tudi tisti, ki je zamesil testo za zdrobove njoke. »Tudi maso za frtaljo zmeraj zmeša on, spečem pa jo jaz, ker je Davorin ne zna obrniti,« pravi Jelka, ki več časa preživi pred štedilnikom. »Obrniti je treba znati, moraš biti odločen – kar jaz drugače nisem, razen kadar obračam frtaljo, takrat sem. Če ne, poči.« Tudi sladice so v njeni domeni. Za našo revijo je pripravila jabolčni narastek po receptu svoje mame, ki ga je nekoč poimenovala atomski štrudelj in je baje najbolj preprosta sladica, kar jih je. Pripravlja tudi pite s sadjem in skuto, rulado s hruško v vinu, orehove, skutne in hišne štruklje s češnjami in svežo meto. Čez štruklje včasih pokapajo domači liker, ki ga je Davorin sestavil iz vina sorte cabernet sauvignon, domačega grozdnega soka in vinskega destilata.

V obokani kleti

Kot skoraj vsi Gočani ima tudi Davorin svojo obokano vinsko klet. Pravzaprav ima kar tri. V kleti pod Cejkotovo domačijo je uredil majhno vinoteko, kjer na policah stojijo steklenice njegovih vin; letno pridela med šest in osem tisoč buteljk. Prav posebna je klet v njegovi rojstni hiši, saj je med najstarejšimi na vasi in edina z dvema obokoma. Gostom rad razkaže tudi 450 let staro klet na nasprotni strani ulice in jim ob soju sveč ponudi izbor svojega vinskega pridelka: v 225-litrskih francoskih sodčkih barikih zorijo vina sort rebula, malvazija, cabernet sauvignon, merlot, avtohtona vipavska pinela in predikati. »Zgodba pikolita v Vipavski dolini je stara okrog dvesto let. Pikolit sicer poznamo kot belo trto, ki se pozno obira, vendar je naš vipavski pikolit čisto nekaj drugega. Je predikat, ki nastane tako, da grozdne jagode več mesecev sušimo na slami in rozine stiskamo ob božiču.« Leta 2004 je Davorin sušenje grozdja sorte rebula podaljšal vse do 30. aprila, da so rozine s staro prešo slavnostno stisnili natanko ob polnoči 1. maja, sočasno z vstopom Slovenije v Evrop sko unijo. »Sušene grozdne jagode vsako leto stiskamo ob posebnih dnevih, navadno ob praznikih,« pripoveduje in nam da poskusiti svojega posebneža, pikolit iz rdečega grozdja (cabernet sauvignona), ki je sladek, a hkrati prijetno svež in skorajda sočen. Zanj so tri tone rdečega grozdja v slamo položili oktobra leta 2007, stiskali pa so ga 10. marca naslednje leto – ker je vino zelo sladko, so ga nameravali stiskati na dan žena, a so takrat imeli goste in so dogodek prestavili na moški praznik, na dan mučenikov. Davorin prideluje tudi prijetno sveže vino roze iz kombinacije modre frankinje in merlota ter penine, ki jih neguje po tradicionalni metodi z vrenjem v steklenicah. Bil je eden prvih, če ne celo prvi, ki je penino ustvaril iz sorte pinela. Vino se trudi pridelovati na naraven način, brez velikih posegov, filtracije in kemije: »Sem tudi privrženec tega, da gre vino v leseno posodo. Pore lesa so odprte, vino diha, živi in se razvija drugače kot v zaprti cisterni iz inoksa.« Z nakupom hiše, kjer bosta z Jelko uredila apartmaje, je dobil tudi novo ljubljenko – trto stare sorte zelenka, ki naj bi imela več kot dvesto let in za katero bo zagotovo še posebno lepo skrbel.

Vaški posebneži

Cejkotova domačija se imenuje po vaškem posebnežu, ki je na njej nekoč živel. Ker je imel kozjo bradico, so ga klicali Cejko (kozel). Tudi danes so na njej neke vrste posebneži, saj sta Jelka in Davorin edina na vasi, ki se ukvarjata s turizmom. Njuna velika želja je, da bi se vaščani med seboj povezali, da bi obnovili propadajoče hiše in bi še kdo v vasi ponujal prenočišča. Skupaj bi lahko ustvarili kakovostno turistično destinacijo, kamor bi se ljudje prišli sprostit. »Na žalost je v vasi malo zanimanja za kakršenkoli turizem,« pravi Davorin, ki je tu odrastel in se kot otrok s prijatelji podil po ozkih gasah (ulicah), zdaj pa ugotavlja, da je otrok v Gočah vedno manj, mladi se selijo v mesta, hiše pa kupujejo ljudje iz drugih mest in tujci. »Že načrt mojega tata je bil, da bi združili vaščane in bi kakovostne sestavine, ki jih mi nimamo, lahko kupili pri sosedu. Upam, da nam bo to uspelo, žal pa miselnost vaščanov za zdaj še ni pri tem. Počasi morda bo.«