To je vprašanje, ki me spremlja že vse življenje, saj so odgovori in argumentacije lahko zelo raznoliki.
Vsekakor prvotnega pomena vlaganja, ki zagotavlja raznovrstno prehrano prek zime, ni več. Meso vseh živali se je dimilo in sušilo le zaradi skladiščenja mesa, saj cele živali niso zmogli pojesti v nekaj dneh. Vsaka kmetija je imela prostor za dimljenje in sušenje, tam, kjer so bili pogoji, na primer na Krasu, pa le za sušenje. V kaščah so hranili predvsem žitarice, vrtnine so vlagali v kis ali jih konzervirali s kuhanjem in obilnim soljenjem, zelje in repo so fermentirali, sadje pa shranili z vkuhavanjem in sladkanjem.
Danes, ko so vsa hranila na voljo dan in noč in vse dni v letu, se je pomen konzerviranja spremenil, saj ni več potrebe po shranjevanju živil za čas izven sezone. Na trgovskih policah je sicer cela vrsta izdelkov, ki so konzervirani, a bolj zaradi navad kupcev in priročnosti, saj so izdelki že pripravljeni za uživanje, kot pa zaradi potrebe po preživetju.
Pa kljub temu domače vlaganje, zamrzovanje in tudi sušenje in dimljenje ne bo nikoli izgubilo tistega osnovnega namena in
prednosti, ki jih ima – okusa in kakovosti. V domačih shrankih vedno shranjujemo le najboljše, sadje in zelenjavo v stanju optimalne zrelosti in brez vseh dodatkov, ki jih v hrani ne želimo imeti.
Če imamo domači vrt, je seveda nadzor sestavin popoln, če ga nimamo, pa imamo »svojo« branjevko ali kmeta, ki mu zaupamo. Pridelke, ki jih želimo shraniti (ne zgolj za zimo), kupimo takrat, ko so v polni zrelosti, najokusnejši in od najboljših pridelovalcev. Vse to lahko shranimo po receptih naših mam, babic ali pa iz naše revije, s toliko soli, sladkorja, kisa in začimb, kot imamo najraje.
Dodatni argument za vlaganje je seveda nostalgija. Vkuhavanje marmelade, vlaganje kumaric in praženje zelenjave za domači ajvar mi vedno znova vzbudijo prijeten spomin na čase, ko sta kuhinja in cela hiša dišali po kisu ali marmeladi in je vsak družinski član imel svoje zadolžitve pri ustvarjanju zalog za zimo.
Torej vprašanje v naslovu ni retorično in dileme ni: vlagati, seveda!