Slovenci smo številčno majhen narod, a to še ne pomeni, da smo majhni. No ja, v glavah pogosto res smo, a ker se tega tudi zavedamo, imamo veliko možnosti, da postanemo večji, kar nam očitno tudi uspeva. Še pred nekaj leti smo trmasto vztrajali pri potici in kranjski klobasi kot tipičnima avtohtonima jedema, kakor da nimamo ničesar drugega pokazati. Tisto, kar ni bilo povezano s tema izdelkoma, ni bilo prioriteta in ni imelo podpore. A smo dokaj hitro spoznali, da kulinarična Slovenija nista le klobasa in potica, temveč veliko več. Prav zaradi naše teritorialne majhnosti je paleta naših avtohtonih jedi (pa ne tistih, ki si jih nekateri pogosto kar izmislijo) izjemno pestra. Prav vsaka regija ima svoje posebnosti in dobrote, mnogi jih le ne znajo predstaviti.

Poleg teh »naravnih« danosti imamo še množico vrhunskih kuharjev. Vsak od njih ima svoj pristop, svoj lokalni značaj, vse pa družita inovativnost in predanost lokalnemu. Verjamem, da je naša prednost predvsem raznolikost kulinaričnih temeljev in spoštovanje te raznolikosti – nista torej samo potica in klobasa, obstaja na stotine lokalnih jedi v izvirnih in kulinarično nadgrajenih različicah, t. i. »nova slovenska kuhinja«, kot jo je pred leti posrečeno poimenoval Uroš Štefelin – a ga mnogi niso razumeli.

»Država« lahko pri tem pomaga, ne more pa opraviti vsega dela. O tem, ali ga opravi dovolj, ne bi razpredal. Logično je, da so najpomembnejše (in najučinkovitejše) lokalne skupnosti in posamezniki, ki postanejo vlečni konji razvoja ponudbe, »država« jim le pomaga. Ko smo pred kratkim obiskali Bohinj in so nam predstavili projekt promocije bohinjskih izdelkov prek blagovne znamke Bohinjsko/from Bohinj, sem doumel, koliko časa in dela je potrebnega, da se ustvarijo temelji za vključitev lokalnega prebivalstva v turistično ponudbo. Bohinjci zdaj sami prodajo ves mohant, bohinjski sir, zaseko in kar je drugih kulinaričnih značilnosti kraja.  Prej domačini niso čutili večje potrebe po razvoju. »Na srečo« je večina velikih hotelov propadla, in to je lokalni skupnosti dalo čas, da je domiselno oblikovala ponudbo. Vključila je obrtnike in kmete, jih organizirala in njihove izdelke ustrezno »zapakirala« –dobesedno in v prenesenem pomenu. Bohinjci potrebujejo še leto ali dve, da bodo pripravljeni na res kakovostno turistično ponudbo, ki logično vsebuje tudi kulinariko, predvsem gostinsko ponudbo. Takrat bodo tudi hoteli znova zaživeli in bo ta slovenski biser lahko nadaljeval turistično pot, ki so jo začeli pred več kot sto leti v Bohinjski Bistrici. Da le ne bo preveč množična.

Če pomislimo, koliko »Bohinjev« je še v Sloveniji, nam dela in izzivov ne bo zmanjkalo.