Očitno je nutricionistična znanost v izjemnem razvoju, takem, ki se lahko pojavlja samo na začetku vsake znanosti, ko je ta še v povojih in so ji dopuščene porodne napake, iskanja v razne smeri … obdobje v razvoju pač.
Pred kakšnim tednom sem na televiziji spremljal mladega kuharja, ki je pripravljal jed, katere glavna sestavina so bili bikovi prašniki, ocvrti v svinjski masti. Nedvomno okusna, skoraj pozabljena jed, ki jo je spremljalo navdušenje nutricionistke, ki je hvalila svinjsko mast kot odlično živilo. Sam se sicer s tem, laično seveda, že dolgo strinjam, a kaj ko smo še pred nekaj leti poslušali nutricioniste, kako je svinjska mast strupena, da je dobro le hladno stiskano olje. Še pred več leti, ko je postalo modno oljčno olje, je ta moda kulminirala do tega, da so si ga ljudje nalivali po en deciliter na solate, ga jedli trikrat na dan po eno žlico … teh primerov je neskončno: od strupenosti paradižnika do čudežne zdravilnosti kefirja ali kozjega mleka.
Seveda ne morem znanstveno podkrepiti svojega mnenja, kaj je zdravo in kaj ne. Lahko le ugibam, da je bolj zdravo tisto, kar je bolj naravno, brez dodatkov, pa tisto, kar je sveže, in tisto, kar imam rad. Slednje je seveda skrajno subjektivno.

Se pa bojim za uboge pujske, ki so spet v modi. Začelo se je s krškopoljci, ki so avtohtoni in že s tem modni, nadaljevalo se je s prašiči pasme mangalica, ki so sicer s panonske nižine, a so okusni, z veliko maščobe in načelno hranjeni s kakovostnejšo hrano, na prostem. Nedvomno je svinjsko meso okusno, saj ima veliko maščobe, ki je nosilka okusov, a maščoba je tudi energija, ki jo pač moramo pokuriti. Zato bi se nagibal k mnenju, da sledimo okusu, čim bolj osnovnim sestavinam, bodimo zmerni pri uživanju in premikajmo se, modne prehranske trende pa sprejemajmo z nekoliko razdalje, predvsem časovne.
Slovenska kulinarika je v neslutenem razvoju in ni več v porodnih krčih, je zrela, množična, z jasnimi cilji in pušča sled, kar so končno spoznali tudi na državni ravni. V desetletju je naredila izjemen razvoj. Ana Roš je še vedno mednarodna zvezda slovenske kulinarike, ki ima še veliko drugih zvezd, a žal in po krivici – nobene Michelinove. Ana Roš je po lanskoletni razglasitvi za najboljšo kuharico na svetu ponovno na še enem seznamu ugledne institucije World 50 Best Restaurants. Letos se je restavracija Hiša Franko namreč uvrstila med petdeset najboljših restavracij na svetu, kjer jih je le 26 iz Evrope in iz le osmih evropskih držav. Z malo zavisti naj dodam, da hrvaških restavracij (tri se ponašajo z eno Michelinovo zvezdico) ni med njimi. Veliko priznanje za Hišo Franko in za Slovenijo.