Matej Tomažič

»Zelišča so naš zaščitni znak, naša zastava in moja strast,« pravi Matej Tomažič iz vipavske Majerije, ki je že pri desetih letih starše prosil, da mu za zelišča odstopita gredico na vrtu. Takrat je že čutil, da bo kuhar. Bil je ambiciozen, med šolanjem delal v Hiši Franko in na dvorcu Zemono, pozneje pa kuhal v italijanski La Subidi pri Jošku Sirku. Hkrati z znanjem je rastla tudi želja po lastni restavraciji. Ko je spoznal Natašo, so to postale njune skupne sanje. »Ljubezen dela čudeže,« pravi. »Peljala me je k Majeriji, zapuščeni hiši v svoji vasi, ki ji je bila od nekdaj všeč. Enako sem začutil tudi jaz, a takrat ni bilo realne možnosti, da bi jo lahko kupila. Bila je le želja.« Da bi jo čim prej uresničil, je šel kuhat v Italijo in hkrati honorarno učil na gostinski šoli v Trstu. Učitelj je ostal kar dvajset let, a učenje ni bilo njegov življenjski cilj, prej kompromis. V tem času se je pokazala priložnost za nakup Majerije, ki sta jo takoj zgrabila. Več let sta domačijo prenavljala, a najprej sta seveda uredila zeliščni vrt, ki je še danes srce Majerije. Pa tudi srce novega projekta – jeseni bodo namreč pod zeliščnim vrtom, šest metrov globoko v vipavski zemlji, zaživela svojevrstna prenočišča z zeliščno tematiko! Mnogi gostinci radi poudarjajo lastne zelenjavne in zeliščne vrtove ter ekološko pridelano hrano. »Pri nas nikoli ne boste slišali teh besed,« pravi Matej Tomažič. »To je del našega vsakdana in ne nekaj, kar bi bilo treba izpostavljati.« Kar dobi v naravi, predela zelo preprosto in pusti, da narava na jedi odtisne največji pečat. »Jedi naredim po naše, kot naravo čutimo Vipavci. Včasih si v svoje okolje nabašemo preveč kiča, navlako, zaradi katere pozabimo, da v življenju potrebujemo le nekaj osnovnih stvari.« Mladim kuharjem polaga na srce, da je v kuharskem poklicu, polnem odrekanj in prilagajanj, zelo pomembno veselje do poklica. »Pridnim, dobrim in ambicioznim kuharjem poklic prinese veliko osebnega zadovoljstva. Pa tudi finančnega, ki omogoči samostojnost in uresničevanje sanj. Za vsako osebo je bistvenega pomena, da doseže nekaj, kar si želi.«

Kakšna je vaša prva kuharska izkušnja oziroma spomin v povezavi s hrano ali kuhanjem?

Peka vipavskih mlincev na »šporgertu«, skupaj s staro mamo.

Zakaj ste postali kuhar?

Kriva je ljubezen – do kuhanja in vsega, kar je povezano s kuhinjo. To sem občutil že zelo zgodaj in se do zdaj ni spremenilo.

Najljubše opravilo v kuhinji?

Peka kruha. Vsak dan isto, pa vendar vsak dan nova zgodba. To mi da misliti …

Iz katerega živila najraje ustvarjate?

Sveža zelišča, ki zrastejo na domačem vrtu, so rdeča nit moje kuhinje. Največkrat kot dodatek, včasih pa kar kot jed.

Tradicionalna ali moderna kuhinja?

Pravilna mešanica obeh. Tradicija je osnova in značaj, sodobnost je pa realnost, ki jo živimo in vpliva na naše mišljenje glede prehranjevanja in življenja nasploh. Še kanček osebne note in uspeh mora priti.

Po kom se zgledujete pri kuhanju, kdo je vaš »kuharski heroj«?

Vsekakor se ne bi omejil na eno osebo. Spoštujem in zgledujem se po kuharjih, ki so znali in znajo svoje delo in izdelek temeljiti na tradiciji in nagraditi z znanjem, domiselnostjo in izvirnostjo.

Katero jed, ki ste jo skuhali ali jedli, ste si najbolj zapomnili?

Preprosto jed iz koruzne moke, podobno močniku, »Toc in braide« pri Gianniju Cosettiju v Tolmeču.

Najljubša knjiga o kuhanju?

Raje odprem dobro strokovno revijo, ki je gotovo aktualnejša in mi je zato zanimivejša.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Na to, da sva z ženo Natašo začela iz nič in ustvarila Majerijo, kot jo poznate danes.

Ali kaj pogrešate v slovenskem kulinaričnem svetu?

Imamo precej mladih nadarjenih kuharjev, ki so tudi že zelo uspešni, imamo odlične goste, torej je vse v redu.

Kuharski nasvet našim bralcem?

Prvovrstna in sveža živila vam lahko prihranijo precej truda in časa, pa tudi rezultat je veliko boljši. Bistveno je, da jih ne pokvarite.