»Danes so prišli pedoči, dondole, vongole, kapesante, kaneštrele in ostrige, imamo žive jastoge, kovača iz Jadranskega morja, kvarnerske škampe, rdeče kozice s Sicilije, divje brancine in tuno …« na izust našteva Katja Bužinel, ko jo vprašamo, kaj imajo danes v ponudbi. V restavraciji, kjer pripravljajo izključno morske jedi, jedilni listi pač ne igrajo nikakršne vloge. Naročite lahko tisto, kar so ponoči ujeli ribiči in kar je zjutraj Elvis pripeljal z Obale.

Iz majhnega zraste veliko

Restavracija Bužinel je v vasici Plešivo, tik ob italijanski meji. S terase se ob sončnih dneh pogled razprostira na slovenska Brda in italijanski Collio, na vinograde in sadovnjake, po katerih sta se še kot otroka podila (in tudi trdo delala!) Katja in Elvis Bužinel. Njuna gostinska zgodba, ki traja že 25 let, se je začela z najetjem lokala v središču Medane, ki je pozneje prerasel v gostilno in deluje še danes. Bila sta ena prvih gostincev v Brdih, ki sta gostom poleg vina ponudila tudi pršut in šalam. ≫Potem smo ob šalamu začeli ponujati še meso in ribe, hkrati pa sva si vseskozi želela, da bi zgradili svojo restavracijo na Plešivem,≪ se spominja Elvis. Kot se za Brice spodobi, so na Plešivem najprej uredili vinsko klet, kjer danes zorijo njihova vina in visijo domače mesnine, čez nekaj let so prizidali sobe za goste, leta 2007 pa odprli ribjo restavracijo Bužinel. V kuhinji imajo zaposlena dva kuharja, prijateljski stik z gosti ohranjata Katja in Elvis. Ko je gneča, jima na pomoč priskočijo njuni zgovorni sinovi, sedemnajstletni Rok in petnajstletna dvojčka Jaka in Jure.

Če je ponujeno surovo, je sveže

Kadar gostinec ponudi surovo ribo ali morske sadeže, je to zagotovilo, da so surovine resnično sveže. In pri Bužinelih surovih rib in morskih sadežev prodajo kar 70 odstotkov! Pripravljajo surove škampe in kozice, karpače iz rib in škampov, ki jih ponudijo s porovimi kalčki in domačim oljčnim oljem, tatarje tuna ali brancina, ki mu maja in junija primešajo še nasekljane briške češnje. »Delamo celo karpačo iz jakobovih pokrovač! Vendar mora školjka biti jadranska in povsem sveža. Saj veste, školjke so najbolj občutljive …« Očitno ima Elvis zelo dobre povezave, ker je v restavraciji Bužinel ponudba školjk prav impresivna in človek se med vsemi (narečnimi) imeni lahko hitro izgubi. V sezoni imajo tudi deset različnih vrst, in če ne morete izbrati, je najbolje, da se odločite kar za hišno buzaro – delajo jo izključno iz školjk. »Najbolj sva ponosna na buzaro, ker je res odlična. Včasih so v njej tri vrste školjk, včasih sedem, zmeraj pa gresta vanjo naše domače oljčno olje in naše vino. S tem se pri buzari ne sme varčevati in verjetno je v tem skrivnost, da je naša buzara tako dobra,« je ponosna Katja. Letos je bila letina olja sicer slaba, namesto običajnih 350 litrov so pridelali le 70 litrov olja. A za v buzaro se ga zmeraj najde dovolj!

Predjedi ni nikoli preveč

»Imamo redne goste, ki k nama hodijo že 15 let in nama do potankosti zaupajo odločitev, kaj jim bova pripravila. Včasih jedo tudi samo različne predjedi in naročijo kar vse predjedi, ki jih imamo!« pripoveduje Katja. Vsak dan skuhajo ribjo juho, poleti bolj lahkotno, pozimi pa krepkejšo, vse do velike noči tudi bakala na belo in na rdeče. Med predjedmi so pravi hit testenine z morskimi sadeži in ribami, a v kakšni kombinaciji bodo, je spet odvisno od tega, kaj je ribičem ponudilo morje. »Ponudba v morju je odvisna od marsičesa, vremena, lune, sezone …« našteva Elvis. »Naše jedi se zato vseskozi spreminjajo in jedilnega lista sploh ne moremo imeti.« (Pa ga imajo, le gostje ga ne berejo.)

Vina Bužinel

Goriška brda so bila do druge svetovne vojne enoten vinorodni okoliš in Bužineli imajo skoraj polovico svojih vinogradov na italijanski strani meje. Zdaj, ko meje ni več, se v pokrajini spet prosto prelivajo ideje, ljubitelji vina in dobre hrane pa se prosto gibljejo med slovenskimi in italijanskimi vinarji. Brda in Collio sta pomembni in cenjeni vinski pokrajini. Družina Bužinel se z vinom ukvarja že več generacij. Prvih nekaj trt je zasadil Elvisov ded Karlo, a oče Cvetko je bil tisti, ki se je vinu v začetku šestdesetih let začel resneje posvečati (ko je svoje odprto vino vozil po okoliških krajih in gostilnah, si je zmeraj želel, da bi tudi on imel gostilno!). In vinu se Cvetko posveča še danes. On je tisti, ki opravi večino dela v vinogradih, Elvis se mu pridruži v kleti. Da se vinarstvo pri Bužinelih prenaša iz roda v rod, pričajo tudi nalepke njihovih vin. Po dedu se imenuje penina Bužinel Karlo, ki je pridelana na klasičen način (drugo vretje poteka v steklenici) iz rebule, chardonnayja in belega pinota. Za osvežitev in zbujanje apetita! Bužinel Cvetko je vino iz grozdja furlanski tokaj. Z malce močnejšo aromo in značilnim pookusom po mandljih odpira celo paleto možnosti parjenja z ribjimi jedmi. Elvis belo je vino izrazitega telesa chardonnayja, svežine rebule in začimbnosti sauvignona. Vse tri sorte rastejo v istem vinogradu, tudi potrgajo in vinificirajo jih vse tri hkrati. Elvis rdeče je elegantna zvrst cabernet sauvignona in merlota, za ljubitelje rdečih vin in tiste res redke goste družinske restavracije, ki imajo raje meso s kopnega kot iz morja. Pomembno vino je Bužinel rebula. Zaradi svoje izrazite svežine in nežne sadne arome je namreč odličen spremljevalec ribjih karpačev, ostrig in testenin z morskimi sadeži.

Čudež v Brdih

Najbolj posebno vino, na katerega so Bužineli še posebno ponosni, je Bužinel Ledana. Ledeno vino, ki ga je leta 2009 omogočil neznosen sibirski mraz, so mediji razglasili za čudež v Brdih. Elvis je tisto izrazito vinorodno leto imel to srečo, da je s trgatvijo zadnjih jagod v vinogradu dolgo odlašal. »Bila je dobra letina in odločili smo se, da bomo del grozdja pustili na trti in ga trgali na rojstni dan naših dvojčkov, 1. decembra. Ker je takrat deževalo, smo trgatev prestavili na božič. Potem pa se nekega dne peljem iz Ljubljane in po radiu slišim, da je napovedan sibirski mraz. Takoj sem klical Katjo, naj uredi vse, da bomo lahko imeli ledeno trgatev,« pripoveduje Elvis, ko mu v besedo vskoči Katja: »Jaz sem mu najprej rekla, da je nor! Potem sem vseeno klicala na zavod v Novo Gorico in prišli so preverit pogoje. Zvečer smo poslali sporočila vsem prijateljem, naj pridejo na ledeno trgatev, naslednje jutro pa smo že trgali, in to pri –10 °C!« Pridelali so 150 litrov briškega čudeža, prvega in do zdaj edinega ledenega vina, ki ga je pridelal slovenski primorski vinar. Še danes ga prodajajo v majhnih stekleničkah in ga okušajo ob posebnih priložnostih. Ena takih priložnosti je bil tudi obisk našega uredništva.

OZNAKE
O ljudeh
Deli