Saj poznate prispodobo, da lahko metulj, ki zamahne s krili nekje na Kitajskem, povzroči tornado na Floridi?
Tako lahko neka nova začimba, jed ali postopek spremenijo kulinarično modo in ponudbo po svetu. To se seveda vseskozi dogaja. Le poglejmo na naše vsakodnevne domače krožnike, ki so vsako leto drugačni: druge jedi, druge začimbe, drugi krožniki, tudi druga in drugačna vina …
In če pogledamo svoj mikrokozmos, Slovenijo torej, zlahka ugotovimo, kako se naši domači jedilniki in jedilniki restavracij spreminjajo. Nekdo se je pred leti spomnil na primer dimljenja, zdaj so jedi, postrežene v dimu, že kar pogoste, ali pa se je navdušil nad raznimi penicami, ki zdaj nežno krasijo in dopolnjujejo jedi, pa številne bolj ali manj uspešne kombinacije, ki se nam na prvi pogled zdijo dokaj nenavadne, celo »odtrgane«, a se pogosto izkažejo za zmagovite.
Kulinarika je že dolgo znanost, še dlje pa umetnost. Številni inštituti se ukvarjajo z raziskavami živil. Analizirajo, kaj vse živila vsebujejo, za kaj so sestavine posameznega živila koristne in pogosto tudi škodljive, kako jih pripravljati, da ohranimo vse učinkovine … Od tu naprej pa nastopajo kuharji – umetniki,
ki v svojih laboratorijih vse to združujejo v najrazličnejše jedi in kreacije. Pustimo ob strani dejstvo, da gre dokaj pogosto za puhlo modo, ki temelji na nestrokovno, neobjektivno in celo namerno napačno interpretiranih dejstvih ter imitacijah nečesa, česar avtorji ne razumejo ali pa nočejo razumeti. Dejstvo je, da vse skupaj vpliva na jedi na naših krožnikih in na naše prehranske navade.

Gre seveda tudi za velik posel, katerega drobtinice se trudimo pobrati s kulinarične mize vsi, ki se s kulinariko v širšem pomenu ukvarjamo. Nekateri bolj uspešno, drugi manj, nekateri bolj pošteno, drugi manj.
Dejstvo pa je, da se dogaja toliko, da ga ni junaka, ki bi vedel, kaj vse se dogaja ali vsaj za večino vsega, kar je novega, dobrega ali slabega po Sloveniji.  Obdobje »dunajcev« je že zdavnaj mimo, na to me je spomnil prijatelj, ugleden gostinec, ko sem iz nostalgije naročil dunajski zrezek in mi je pojasnil, da ga naročajo samo še stari ljudje. Malo neprijazno, ampak je res. Klasika izpred let je le še nostalgija.
In ko takole v uredništvu pregledujemo več kot deset tisoč naših receptov, ki smo jih objavili v četrtstoletni zgodovini revije, ko jih izbiramo za našo novo spletno stran, se pogosto kar zgrozim, kaj je bilo včasih »in« in je zdaj popolnoma »out«.
Za novo spletno stran (ki jo nestrpno pričakujemo prihodnji mesec) bomo tako lahko izbrali le nekaj tisoč receptov, tistih najboljših, primernih za današnji čas. Nekaj tisoč pa jih bomo pozabili, ostali bodo le na slikah v zbirki starih letnikov revij. Morda pa le prepričam sodelavce, da dodamo še stran za nostalgike. Mi bo uspelo?