ItalianLab: v Neaplju sredi Slovenj Gradca

Večkrat sem že zapisal, da se svet pice nenehno razvija. Pa ne samo v Italiji in drugod po svetu. Tudi pri nas. In še zlasti na Koroškem, v Slovenj Gradcu!

In smo jo z našo odpravo mahnili po tretji razvojni osi. Namesto po hitri cesti med Velenjem in Slovenj Gradcem smo se nekje ob začrtani trasi skoraj zvrnili v prepad nekje nad Graško Goro.

Kot bi se vozili po robu vulkanskega kraterja, ob katerega vznožju smo v Podgorju uzrli odsek dokončanega viadukta, ki ne pelje nikamor …

Najboljša razvojna os s picami

Skoraj smo že menili, da s tem tretjim razvojem slabo kaže, a ko smo naposled vstopili v krasno urejen bistro s picami in drugimi italijanskimi specialitetami, smo bili pomirjeni. Mučenje po kolovozih proti Koroški je bilo v hipu pozabljeno.

ItalianLab je bistro, ki je konec lanskega leta odprl svoja vrata v samem središču Slovenj Gradca, mesta miru. Vodi ga zanesljivo največji koroški mojster pice Jan Butolen, ki je prej že nekaj let nabiral izkušnje s svojim PizzaLabom.

Poznavalci in ljubitelji pice poznajo njegovo prikolico s pečjo in opremo za odlične pice, ki jo Butolen vozi po uglednih kulinaričnih festivalih (je tudi član Karavane okusov) in zabavnih prireditvah.

Iz nje ponuja vedno razprodane izjemne pice napolitanskega sloga, ki bi mu jih lahko zavidala tudi marsikatera ugledna picerija.

Butični bistro ItalianLab deluje na osrednjem trgu Neaplja … pardon, Slovenj Gradca, na Trgu svobode 7, tik poleg mestne kavarne.

Po naši hitri oceni v  notranjosti sprejme kakšnih 20 ali 30 gostov, tudi kakšnega ob pultu s pogledom na krasno zeleno napolitansko peč. Vrt pozimi seveda ni na voljo.

Uspešnice vseh vrst

Izjemno okusno opremljen lokal z ravno pravim odmerkom italijanskih uspešnic. Pri tem ne mislimo le na glasbeno spremljavo, ki je v takšnih lokalih pomembna vsaj kot kakav na tiramisuju. Ali bazilika na margeriti, če želite.

Italijanske uspešnice v trdni in tekoči obliki so namreč premišljeno nanizali na jedilni (ter vinski in pivski) list.

Med tremi predjedmi vključno z govejim karpačem ter narezkom izbranih mesnin in sirov kraljuje hišna bivolja stračatela s pečenim češnjevcem, sezonskim sadjem in zdrobljeno pistacijo.

Vse pašte pripravljajo s svežimi, v lokalu izdelanimi testeninami. Na voljo jih je sedem vrst, od karbonare (po našem mnenju najboljše na tem koncu dežele) do putaneske se zvrstijo vse največje italijanske klasike, zadnja med njimi je izjemna lazanja z ragujem. Ponujajo nekaj vrst solat oziroma solatnih krožnikov, tudi s piščancem, lososom ali sirom na žaru.

Nas so seveda zanimale predvsem pice, ki jih pripravljajo z dobro spočitim testom, pripravljenim po metodi biga. Ta je nekoliko zahtevnejša za pripravo, a se obrestuje z izjemno aromo in teksturo.

Izjemnih deset od sedem naprej

Medtem ko smo ob izbranem vinu zobali osvežilen pozdrav iz kuhinje, smo torej prečesavali izbiro pic. Bistro na Trgu svobode jih ponuja deset plus eno – po svobodni izbiri, ki pa je kar težka. O tej plus eni več v nadaljevanju.

Naša petčlanska odprava je izbrala margerito, klasiko, kraševko in gurmanko, poleg pa še pašto putaneska. Vse pice (in tudi pašta) so bile dovršene do te mere, da jim nismo imeli med navzkrižnim pokušanjem prav ničesar očitati.

Ravno prav odmerjene vrhunske sestavine, izjemno testo in pravilna zapečenost pač prinesejo vrhunski rezultat, ki ne dopušča nobene bližnjice ali odstopanja.

V ItalianLabu so se želeli pokloniti tradiciji in bistvu te italijanske specialitete, zato je pri njih mogoče izjemno okusno, ravno prav obloženo margerito (pelati san marzano, sir grana padano, mocarela fior di latte, sveža bazilika, ekstra deviško oljčno olje) naročiti po »italijanski« ceni sedem evrov.

Vse druge pice z najboljšimi sestavinami stanejo 12 ali 13 evrov. Od klasike, ki poleg sestavin za margerito nosi še kuhan pršut in sveže šampinjone, do gurmanke, ki vključuje še svežo špinačo, svež češnjev paradižnik, parmezan in balzamično pasto.

Kraljica se poleg domače salse iz pistacij, grana padana, mocarele, stračatele in pistacij kiti z bolonjsko mortadelo. In je preizkušeno neverjetna!

Balkanka je poleg klasične osnove obložena s kulenom, domačo salamo, čebulo in skuto.

Domačica s panceto, vražja s pikantno salamo in feferoni, kraševka pa – jasno – s kraškim pršutom iz butične pršutarne, zorjenim najmanj 24 mesecev, in oljkami.

Severna je z dimljenim lososom, rukolo in limeto, veganka pa s premišljeno kombinacijo pelatov, veganskega sira, šampinjonov, sveže špinače in rukole, avokada in češnjevcev.

Dodatek za srčne grešnike

In še nekaj besed o »plus ena«, torej o enajsti pici. Je namreč havajska in torej poleg klasike s kuhanim pršutom opremljena – z ananasom. No, te nismo naročili.

Kaj takšnega je med pravovernimi picoljubi baje prepovedano in tako rekoč bogokletno. Znano je, da vedno vrže kakšnega Italijana z vespe, ko kdo na pico naloži ta slaki sadež.

V ItalianLabu to počno z dobrim namenom. Kako imajo to urejeno z italijanskimi zavarovalnicami, nam do zaključka redakcije ni uspelo izvedeti.

Ampak kdor želi grešiti, bo za to tudi plačal. In havajska pica stane nič manj in nič več kot sto evrov, ves izkupiček pa podarijo v dobrodelne namene. Povedali so nam, da se je do danes že našlo kakšnih pet srčnih grešnikov …

In – skoraj bi pozabil, če se ne bi spomnil. ItalianLab v svoji butični obliki lepo predstavlja vse to, kar pomeni italijanski izraz »la dolce vita«, torej krasno, sladko življenje. Zato bi bilo škoda, če bi ob odlični kavi ali namesto nje preskočili tiramisu in njegovo s pistacijami navdahnjeno različico pistamisu. Da semifreda niti ne omenjam.