Kako napisati besede, tako težke, da bi se njihove bližine otepali tudi najmočnejši?
V minulem mesecu se je od nas za vedno poslovil ustanovitelj in dolgoletni urednik revije Dober tek Darko Petelin. Naš sodelavec, mentor. Moj oče.
Ko je pred 27 leti ustanovil revijo Dober tek, gotovo ni vedel, da bo kulinarika postala tako strašansko velik del njegovega življenja. Ob ustvarjanju vsake številke je imel v mislih bralce, ljubitelje dobrega, ki radi kuhajo. Z vsakega potovanja je prišel s kovčkom, polnim kuharskih knjig, in glavo, polno načrtov in projektov. Ob vsaki večerji je analiziral okuse. Iz vsake restavracije mi je poslal sliko jedi, ki ga je navdušila. Na kotičke ustnic se mi nariše majhen nasmeh, ko pomislim, kako se v tujini nikoli ni znal ustaviti pri nakupovanju delikates, kar je vsakič zjezilo mojo mamo. In kako je med občasnim sladkanjem ponavljal, da v resnici sploh ne mara sladkega. Bil je prikriti sladkosned. In velik uživač. Spomini nanj bodo zmeraj prepleteni z okusi.
Kako rad je jedel dobro in kako rad je kuhal! Ko je kuhal za prijatelje, ni imel časa za nikogar drugega. Ko je kuhal za družino, ni smela hrana nikoli čakati – in pojedli je nismo nikoli v tišini.
Odkar je odšel, je zazevala velika tišina.
Rad je imel Dober tek. V petnajstih letih skupnega ustvarjanja revije sem se od njega veliko naučila. Pogovori s kuharji in vinarji so ga vselej navdihovali. Rad je pisal uvodnike, prek katerih se je pogovarjal z bralci. Cenil je poslovne partnerje, ki so prepoznali, da mora biti kakovost vedno pred količino, in s številnimi stkal prijateljske vezi. Predvsem pa je bil zelo ponosen na ekipo odličnih sodelavcev, ki z neizmerno predanostjo soustvarjajo revijo Dober tek in vse njene projekte. Hvaležen bi bil, da mi v teh težkih dneh stojijo tako trdno ob strani.
Še naprej bomo počeli to, kar je počel najraje – se družili, kuhali in pisali o hrani.
Pogrešali ga bomo.