Pred kratkim so me vprašali, kako se je kulinarika spremenila v 30 letih, odkar ustvarjamo revijo Dober tek. Takrat sem bila sicer še osnovnošolka, ki je s svojimi neumornimi vprašanji (večinoma v slogu »Kdaj boste končali«) bolj kot ne ovirala Dobertekova snemanja in reportaže, zadnjih 20 let pa sem iz prve vrste z zanimanjem spremljala razvoj slovenske kulinarike. Na kratko in zelo posplošeno bi rekla, da je od gostinske ponudbe z zrezki, ki segajo čez rob krožnika, skočila do klasične francoske kuhinje, nadaljevala z nekaj poskusi v molekularni kuhinji, se za kakšno desetletje udobno namestila med kremami, solatnimi posteljicami in obiljem drobnih sestavin na vedno bolj umetniških krožnikih, se nato vrnila k osnovam, raziskovanju surovin in tehnik, ob tem pa zajadrala v svet fermentacije. In zdaj smo tu. Z mišelinkami, izbori najboljših in z Instragramom, polnim fotografij krožnikov.

V teh letih smo bili kulinarični novinarji povabljeni na toliko otvoritev, kulinaričnih večerov in predstavitev projektov, da so morali biti res posebni tisti, ki so nam celo desetletje ostali v spominu. Zame je eden teh projekt Trije chefi. Bine Volčič, Uroš Štefelin in Igor Jagodic so leta 2012 vsi trije, a vsak posebej delali na Bledu. S skupnimi kulinaričnimi večeri (ki so jih prirejali tudi,

ko so delali drugje) so več let uspeli razprodati vsak dogodek. In letos po dolgem, predolgem premoru ni bilo nič drugače. Zanimanje za te tri kuharje očitno ne pojenja, pa čeprav se je treba za to peljati na Goričko. Ni težko opredeliti, zakaj – jedi so domišljene in vrhunske, njihovo prijateljstvo in sproščenost pa nalezljiva. Tokrat je bila izkušnja še pristnejša, saj Binetovo omizje na Posestvu Monstera sprejme le 18 gostov, ki vsi sedijo za skupno mizo. Ni bilo natakarjev, samo gostje, trije kuharji, ki so tudi stregli, trije pomočniki in Katarina Volčič, ki je skrbela za vinsko spremljavo. Marsikaj se je spremenilo na njihovih krožnikih v desetih letih, vsak je našel svoj kuharski jaz in vsak me še vedno navdušuje: Uroš s svojo premišljeno nadgrajeno tradicijo, Igor s popolnimi in popolnoma skladnimi krožniki, Bine s svojo okusno provokacijo, da mi je neprijetno, ker je v resnici prijetno, čeprav je za glavno jed komaj pečeno jelenovo srce in kostni mozeg v sladici.

Še nekaj se je spremenilo v 30 letih, kuharji so iz kuhinj prišli med goste. Na januarski večerji treh chefov celo toliko, da nas je le nekaj ur ločilo do zajtrka. Kogar pogovor o hrani osrečuje, tudi pri omizju za le 18 z navdušenjem najde prostor za še tri.