Če ste bili kdaj v trgovini z majhnim otrokom, ste gotovo imeli privilegij doživeti neutrudno ponavljanje ene izmed različic vprašanja: »Ali lahko kupimo to?« Po ponavljanju besede ne ste morda pristali na kompromis in mu obljubili, da si lahko izbere eno, ampak res samo eno stvar. Moja najmlajša si je izbrala grozdje. In čeprav sem bila ponosna, da je izbrala sadje, je roka vseeno malo zastala, ko je sredi zime v košarico položila simbol poznega poletja. Mantra Kupujmo sezonsko se je tokrat morala ukloniti dejstvu, da obljuba dela dolg. Doma je grozdje veselo pokalo pod zobmi, iz jagod se je cedil sočen sok, odsotnost pešk pa je vzbujala navdušenje. Pa sem naredila napako in po stari navadi prebrala etiketo na embalaži, zaradi česar je vsa ta sreča dobila veliko črno piko – grozdje je k nam priletelo iz Kameruna. Kameruna! Pričakovala sem Španijo, Grčijo, morda malce naivno celo jug sosednje Italije. Kamerun pa je res daleč. Dolgo je že, odkar sem šla na kakšno eksotično potovanje. Stran, v svet, ki ga ne poznam, med ljudi s povsem drugačno kulturo in presenetljivimi jedmi. Hecni časi so, ko moje grozdje potuje več kot jaz. Skrb vzbujajoči časi. Ali res ne moremo počakati na naše grozdje? Ste slišali prigodo o paru, ki si je v Južni Ameriki privoščil eno najdražjih sladic na meniju, sadno solato z eksotičnim sadjem?

Na drugem koncu sveta sta v skledici dobila narezana jabolka in hruške. Nedavno sem prebrala, da dolge transportne poti živil niti približno ne prispevajo toliko toplogrednih plinov kot intenzivna živinoreja. Ampak misel na to, da je moja hrana videla več sveta kot jaz, mi vseeno povzroča rahlo tesnobo. In le še eno misel stran je vprašanje, koliko rok je že držalo grozdje, ki se lepo sveti na krožniku sredi naše mize? Čigave so vse te roke in ali lahko s plačilom razmeroma dobro živijo? Kako lahko pol kilograma grozdja prve kategorije iz Kameruna stane slaba dva evra? In kam je šlo grozdje druge kategorije? Podobna vprašanja si postavljam pred polico z rdečim vinom iz Čila za dva evra. Za buteljko vina potrebujemo približno 1 kg grozdja, ki ga je treba vzgojiti, negovati, obrati, spremeniti v vino, ga donegovati, ustekleničiti, skladiščiti, natisniti etiketo in poslati na tisoče kilometrov dolgo pot. Za dva evra. Pa jagode, borovnice in maline iz Španije, ki so neprimerljivo cenejše od slovenskih, predvsem pa na policah vse leto, da marsikoga zamika in pozabi, kako je nekoč bral o krutih razmerah delavcev na plantažah na jugu Španije. Res hecni časi.

Pomlad k sreči prinaša več barve na naše krožnike. Ne potrebujemo grozdja in malin, prve jagode so za ovinkom! Če kdo potuje, naj bomo to mi in ne naša hrana. Kje je že moj potni list?