Velikonočna miza

Za veliko noč mora biti na mizi najboljši kos mesa, ki simbolizira Kristusovo telo. Pri nas je to po navadi šunka, pridružijo pa se ji lahko tudi krače, salame in prekajene ali suhe klobase. A ni bilo vedno tako – v davnih časih je bila na mizi praviloma jagnjetina, ki je še danes marsikje po svetu osrednja velikonočna mesna jed. Pomembno mesto ima tudi kruh, ki je po tradiciji bel, lahko tudi okrašen s testenimi kitami ali pa z jajcem, prastarim, predkrščanskim simbolom rodovitnosti.

Rdeče obarvani pirhi predstavljajo kaplje Kristusove krvi, a v košaricah se znajdejo tudi drugače pobarvana in okrašena jajca. Trdo kuhana jajca so tako sestavina raznih velikonočnih jedi in omak, s hrenom, še enim simboličnim živilom, ki naj bi predstavljal žeblje, s katerimi so Kristusa pribili na križ, jih zmešamo v omako, ki se čudovito poda k šunki in drugim jedem.

Najznamenitejša velikonočna pogača – biti mora okrogla, da simbolizira trnjevo krono – je seveda potica, ki naj bo za to priložnost pehtranova, da se lepo prilega letnemu času, lahko pa je seveda tudi orehova, ki je sicer bolj značilna za božič, ali kako drugače nadevana. Nazadnje pa na velikonočno mizo dodajmo še pomaranče, ki imajo simboličen pomen s kisom namočene gobe, ki so jo ponudili Kristusu na križu.

Poleg teh so tradicionalne tudi druge, bolj posebne in lokalne jedi, na primer primorski sladki kruh pinca in aleluja, znamenita stara jed iz repnih olupkov, ki ji glede na pokrajino dodajajo različne dodatke, na primer ajdovo ali proseno kašo, in je bila predvsem velikonočna jed revnejših.

Ko se pripravljamo na velikonočni zajtrk in kosilo, le ohranimo v mislih tradicijo, tudi ta nam ponuja obilje kulinaričnih možnosti, otroke pa vendarle lahko razveselimo tudi s kakšno prikupno slaščico s čokoladnimi jajčki ali pa celo velikonočno torto. In na belo nedeljo, ki sledi velikonočni, lahko vse skupaj ponovimo.

Oglejte si še, kako obarvati pirhe in kako se lotiti peke potice.