Špizza čez mejo: Alfonso peče najboljše pice na »Slovenskem«

Člani naše odprave Špizza – naj picerija Slovenije smo obiskali že lepo število picerij. Kakšnih 30 med tistimi, ki so na naših tleh zagotovo vredne obiska, smo vam jih tudi opisali in predstavili.

Preden začnemo z naslednjim krogom predstavitev kakovostih picerij na naših tleh, poglejmo še malo čez planke. Torej, kakšno je stanje s picami v naši soseščini.

Podali smo se onkraj nekdanje železne zavese, v deželo, ki ji ne bi pripisali kakšne posebne ljubezni do italijanske hrane. Tudi zato, ker imajo svojih izjemnih dobrot v izobilju. Ne, nismo šli na Madžarsko.

Pot nas je vodila prek Avstrije mimo Gradca skozi Dunajsko novo mesto in naprej skozi Železno prav do Bratislave na Slovaškem. V državi, ki ji Slovaki pravijo Slovensko.

Eden od naših članov je namreč med nekim poslovnim obiskom slovaške prestolnice opazil nenavadno veliko število italijanskih restavracij in picerij. Namnožile so se v zadnjih dveh desetletjih, saj jih tam na prelomu tisočletja tako rekoč še ni bilo.

Kaj je temu botrovalo, nam do zaključka redakcije ni uspelo izvedeti. A dejstvo je, da so Slovaki precejšnji sladokusci, ki radi pogledajo čez mejo in so odprti za nova spoznanja.

Popestritev z okusi Italije

Vredno je izpostaviti, da je slovaška narodna kuhinja precej krepke narave, osredotočena na meso, sir, krompir … Zato je večina tamkajšnjih picerij to italijansko delikateso nekoliko prilagodila lokalnim okusom. Nič nenavadnega ni pica, obložena s trdo kuhanimi jajci. Ali ocvirki. Ali kombinacijo obojega.

Ampak med obilico picerij v Bratislavi izstopata dve, ki se držita ortodoksnih smernic izvirne pice. Le Due Sicilie in Basilico – Da Alfonso. Obe ponujata pice napolitanskega sloga. Ampak precej bolj prepričljiva je Basilico. Odpravili smo se torej k Alfonsu.

Bila je sreda ob 17:30, zadnji teden novembra, in za rezervacijo mize za dva se je bilo treba precej potruditi. K Alfonsu namreč zahajajo vsi resnejši ljubitelji pice in nekaterih drugih italijanskih dobrot. Kot kaže, ne samo ob koncih tedna. In očitno jih ni tako malo.

Basilico je udoben, prostoren in zračen lokal na Dunajski ulici v mestnem središču. Čeprav domuje v razmeroma novi, sodobni stavbi, je z obilico premišljenih podrobnosti v italijanskem slogu – vključno z izborom glasbe – ravno prav domačen, da je v njem prijetno posedeti.

Kot v vsaki pravi piceriji največ pozornosti seveda pritegne kot s krasno napolitansko pečjo z značilnim mozaikom v zlati barvi. Tam vešči picopeki ustvarjajo svoje čarovnije.

Med njimi tudi lastnika Alfonso Puzella in Gerardo Cardillo, vrhunska mojstra iz Beneventa v neposredni bližini Neaplja.

Za poznavalce je pomemben podatek, da ima picerija (skupaj s Puzello) certifikat izjemno ugledne zveze GPN – Gruppo La Piccola Napoli.

Genialen trik

Ponudba je seveda klasično napolitanska. Poleg 27 izbir s klasično paradižnikovo osnovo je na voljo nenavadno veliko, kar 19 »belih« pic. Na ta način se je Puzella z izključno italijanskimi sestavinami približal lokalnim okusom, ne da bi okrnil zakonitosti izvirne italijanske delikatese. Zvito in genialno!

Poleg izjemnih klasičnih napolitanskih pic so na voljo še ocvrte (3 izbire), calzoni (3 izbire) in panuozzi (5 izbir). Ob vsaki pici je v jedilniku navedena skupna teža jedi v gramih, kar je na Slovaškem predpisani standard.

Cene so pri Alfonsu prijazne, skoraj po italijansko ugodne. Najcenejša je seveda marinara brez inčunov (420 g) za sedem evrov. Margerita (480 g) velja osem evrov. Klasika s kuhanim pršutom (550 g) pa velja okroglega desetaka.

 

Povprečje med bolj obloženimi je pod dvanajstimi evri, najdražja med njimi je z burrato in pršutom san danielle (550 g) za že kar luksuznih devetnajst evrov. Na voljo je še ena veganska (poleg marinare) za deset in pol.

Obe pici sta bili zgledno zapečeni, testo izjemno, nadev ni zaostajal. Postrežba je bila vzorna, osebje prijetno in kljub precejšnji zasedenosti učinkovito.

Sledil je še zadnji preizkus. Kdor je že kdaj izkusil Slovaško, zagotovo ve, da si je tam težko priboriti zares dobro kavo. Ampak Alfonso je poskrbel tudi za to. Espresso je bil namreč vzoren.

Ortodoksna napolitanska picerija Basilico z ničemer na izdaja, da deluje sredi slovaške prestolnice. Nabor vina in piva ter bolj ali manj luksuznih žganih napitkov je malodane pretresljiv.

Popustili so le z dvema čudaškima dodatkoma za doplačilo, gotovo pod hudim pritiskom domačinov: jajce in ananas.

Ampak Alfonso zna potegniti strogo mejo, neprebojno kot nekdaj železna zavesa: kečapa pri njem zagotovo ne boste našli.