Divje zeleno

Regrat

Regrat je ena najbolj priljubljenih divjih zeli – nič čudnega, saj raste tako rekoč povsod. Liste najraje nabiramo spomladi še pred cvetenjem, ko so še nežni (sicer pa jih lahko nabiramo vse do jeseni, le da so starejši listi bolj grenki, zato jih raje skuhamo ali stisnemo v zdrav sok), in jih pripravljamo v solatah, najpogosteje s toplim krompirjem in ocvirki, čudoviti pa so tudi za juhe, rižote in pite. Pri regratu so sicer užitne in okusne tudi korenine, ki jih lahko izkopljemo in uživamo od pozne jeseni do pomladi, in živo rumeni cvetovi. Korenine lahko uporabimo v juhi skupaj z drugo zelenjavo, jih skuhamo za prilogo ali jih dodamo v solato. Rumene regratove cvetove pa dodamo slaščicam, iz njih skuhamo juho ali pa jih uporabimo za regratov med in sirup.

Regrat vsebuje tudi vrsto koristnih in celo zdravilnih hranil. V ljudskem zdravilstvu pravijo, da čisti kri, kar v bistvu pomeni, da pospešuje presnovne procese in prebavo. Vsebuje pravo bogastvo vitamina C, prav tako veliko vitamina A (zlasti ko cveti), veliko kalija in nekaj železa in bakra. Pomembne so tudi regratove grenčine in prebiotik inulin, ki spodbuja razvoj koristnih mikroorganizmov v črevesju.

Koprive

Kopriv je več vrst in vse so zdravilne. Velika kopriva je pekoča, ima srčaste liste z žgalnimi laski in je visoka do poldrugi meter, mala kopriva pa je pol nižja, ima manjše in jajčaste liste, a je enako pekoča kot velika. Poznamo tudi tako imenovane mrtve koprive, ki pa ne pečejo, imajo močnejši vonj in lepše cvetijo. Ločimo belo, lisasto mrtvo in škrlatno rdečo mrtvo koprivo.

Tako pekoče kot mrtve koprive lahko uživamo presne kot dodatek solatam, le liste pekočih prej zmanemo v rokavicah, da izgubijo pekoč učinek, lahko pa jih tudi poparimo. Koprive so odlične v pirejih, jajčnih jedeh, juhah, rižotah, namazih, iz njih pripravimo tudi sok in čaj … Zapomnimo pa si, da jedi s koprivami ne smemo pogrevati in da jih uživamo zmerno, ker delujejo odvajalno. Koprive vsebujejo kar sedem odstotkov beljakovin, kar je največ med vsemi vrstami zelenjave, sicer pa so prava zakladnica zdravja, saj je v njih večina vseh pomembnih mineralov in vitaminov: imajo na primer več železa kot špinača in več kalcija kot kravje mleko, med vitamini pa izstopajo vitamin C, ki ga je več kot v limonah, ter vitamini K, skupine B in betakaroten (predstopnja vitamina A), poleg tega pa so v koprivah tudi antioksidanti.

Čemaž

Spomladi nas v gozdu med prvimi razveseli čemaž, ki nas privabi z vonjem po česnu. Prepoznamo ga po podolgovatih listih, med katerimi zrastejo oglata stebla z belimi zvezdastimi cvetovi v kobulih. Pri nabiranju pazimo, da ga ne zamenjamo s podobnimi strupenimi rastlinami, kot je šmarnica! Pri tem se zanesemo tudi na nos – čemaž ima izrazit vonj po česnu – in ob prvem nabiranju je dobro, če nas spremlja nekdo, ki ga zanesljivo prepozna.

Mladi čemaževi listi so najboljši pred cvetenjem. Surovi listi so odlični v solatah, pestu, namazih in zeliščnem maslu, iz kuhanih pa pripravljamo dišeče omake, juhe, nadeve in druge zelenjavne jedi ter priloge. Popke čemaževih cvetov lahko vložimo v kis, cvetove, ki imajo sladkast in nežen okus po česnu, pa v manjših količinah dodamo solatam.

Seveda je tudi čemaž zdravilen, učinkuje podobno kot česen, le močneje: poskrbi za uspešno prebavo in presnovo, čisti kri, krepi srce, poživlja žleze in razkužuje dihala.

Hmeljevi vršički

Najbolj priljubljen izdelek iz hmelja je brez dvoma pivo, a hmeljevi poganjki so tudi za v lonec! Hmelj raste ob vodah na vlažnih, nekoliko senčnatih krajih in ga najdemo ob vseh naših večjih rekah, pa tudi ob manjših potokih in stoječih vodah. Mladi poganjki so najprej vijoličasti, nato postanejo vijoličasto zeleni, nazadnje pa temno zeleni. Mlade poganjke nabiramo spomladi do maja, in sicer dolžine približno 20 cm, na mestu, kjer se še zlahka odlomijo.

Surove poganjke narežemo v solate, kuhane pa jemo v juhah, kot prilogo ali v jajčnih jedeh. Ker se hitro skuhajo, jih jedem dodajamo proti koncu kuhanja. Hmeljevi poganjki vsebujejo obilo vitamina C – več kot limone – poleg tega pa še druge vitamine in rudnine, grenčine, flavonoide, karotenoide in druge bioaktivne snovi. Hmelj je odličen za krepitev organizma, spodbuja prebavo in varuje pred civilizacijskimi boleznimi oziroma boleznimi nezdravega načina življenja in izobilja.

Divji beluši

Divji beluši, sorodniki navadnih gojenih belušev, imajo radi tople kraje, pri nas rastejo na Primorskem, Vipavskem in Goriškem. Nabiramo mlade poganjke, odtrgamo jih na mestu, kjer se zlahka odlomijo, to je na dolžini 20 do 25 cm.

Surove beluše lahko nalomimo za solate, sicer pa jih popečemo na olju, dodamo jajčnim jedem, skuhamo v sopari in zabelimo, lahko jih dodamo tudi v enolončnice, rižote, testeninske jedi, pite, jih jemo s polento …

Beluši med drugim vsebujejo grenčine, vitamine in rudnine, karotenoide, flavonoide, eterično olje in alkaloid asparagin, ki daje značilen vonj urinu, potem ko jih zaužijemo. Spodbujajo prebavo in presnovo, zlasti učinkoviti so pri čiščenju sečnih poti in tudi sicer sodelujejo pri razstrupljanju telesa.

Preberite si še nekaj nasvetov za nabiranje divjih rastlin.