Al’ prav se piše kaša ali kasha

Ljubitelji dobrih jedi in slovenskega jezika se, kot je tudi sicer značilno za naš narod, delimo na tabore, ko pride do oljk in oliv, oreškov in oreščkov, gina in džina (vse dvojnice so ustrezne). Nekoliko manj radi pa se opredeljujemo glede rabe pridevnikov, ki izhajajo iz samostalnikov ženskega spola, povezanih s hrano (rastlino ali snovjo), saj se hitro znajdemo na tankem ledu.

Limonin ali limonov?

O lemonovem soku in lupku je pisal že Valentin Vodnik, zapis limonov sok je kot edini pravilen zabeležen v pravopisu iz leta 1938, za tem pa smo se pri rabi pridevnikov očitno nekoliko sprostili. V tovrstnih primerih bi bila namreč ustreznejša raba vrstnih pridevnikov (po njih se sprašujemo s kateri?) kot svojilnih (po njih se sprašujemo s čigav?), pa vendar raba jezika kaže drugače.

Vrstne pridevnike, ki jih tvorimo iz samostalnikov ženskega spola, običajno prepoznamo po končnici -ov/-ev, -ji, -ski, redko pa tudi -ni, torej:

• breskev → breskov sok
• ajda → ajdova moka
• goba → gobova omaka
• kokoš → kokošja juha
• pomaranča → pomarančni sok
• limona → limonov kolač

V rabi pa lahko opazimo, da se je med govorci bolj uveljavil pridevnik limonin, kar dopuščajo tudi novejše različice pravopisa. Končnica -in pri pridevniku limonin izraža svojino, kar se morda zdi smiselno, ko govorimo o limoninem soku ali limonini lupinici, torej lupinici, ki je ‘od limone’, pri torti, likerju ali sladoledu pa se ta pomen izgubi. Na podoben način bi lahko utemeljili tudi bananin olupek v razmerju do bananovega kruha, pa vendar v vsakdanu slednje slišimo zelo redko.

Pri določanju, kaj je pravilno, ima kljub mnogim pravilom, ki jih je želela uveljaviti stara jezikovna šola, pomembno vlogo raba. Tako se recimo zaradi ekoloških razlogov izogibamo palmovemu olju (ustrezneje kot palminemu), metin čaj (sistemsko neustrezno) pa si sladkamo z metovim medom (ustrezno, a sila nenavadno).

Lipov čaj, akacijev med, pirin kruh, limetina pita pa sodobne domislice profesionalnih kuharjev, ki pri pisanju jedilnikov iščejo bližnjice in se izogibajo iskanju ustrezne različice pridevnikov (sladoled pomaranče, tatar brancina, pire zelene, drobtine mandljev in podobno) – vse kaže, da je boj za vse tiste, ki imajo v jeziku in kuhinji radi red, izgubljen. A hkrati vse kaže na to, kako čudovit, barvit in razigran je naš jezik. Imejmo ga radi, spoštujmo ga, hkrati pa mu le pustimo, da kdaj stre spone norm in zavije po svoje.