Zamaški

Dobro je vedeti, da pridelovalci z izbiro vrste in kakovosti zamaška veliko povedo o svojem vinu. Preprosti in poceni zamaški so večinoma primerni za preprostejša vina, izbrani, dražji plutovinasti pa gredo v grla steklenic, v katerih so (spet večinoma) vina z višjimi ambicijami.

Kronski zamašek je preprost, funkcionalen in poceni – zato so z njim najpogosteje zamašena preprosta vina nižjega cenovnega razreda (namizna vina). Manj znano je, da najžlahtnejša in najdražja vina – penine in šampanjci – najpomembnejšo fazo svoje pretvorbe (dolgoletno ležanje na kvasovkah po sekundarni fermentaciji) preživijo pod kronskim zamaškom.

Navojni zamašek je že dolgo znan, a se v vinskem svetu počasi, a vztrajno uveljavlja. Je preprost in praktičen, ker omogoča tesno ponovno zapiranje steklenice, ki je že bila odprta. Namenjen je predvsem svežim, sadnim vinom, ki jih je najbolje spiti, preden pride na trg naslednji letnik. S tovrstnimi zamaški ne bodo nikoli zamašena vina najvišjega kakovostnega razreda, ki zaradi zmožnosti staranja preprosto potrebujejo zamašek iz naravnega materiala. Obreda, ko za mizo – včasih tudi z veliko truda – izvlečemo plutovinasti zamašek, navojni zamašek ne bo nikoli izpodrinil.

Silikonski zamaški včasih s strukturo in barvo oponašajo videz plutovinastega, včasih pa s kričečimi barvami »brez zadrege« razglašajo, da so iz silikona. Obred odpiranja steklenice ostaja klasičen, a lažen. S tem, da vinarji z izbiro silikonskega zamaška privarčujejo nekaj centov, pove tudi nekaj o ceni (in večinoma tudi kakovosti) vina v steklenici.

Stekleni zamašek »Vino-Lok« je manj razširjen in znan – predvsem zato, ker zahteva posebne polnilne linije – a je, vsaj zame, edina sprejemljiva alternativa plutovinastim zamaškom, predvsem za bela vina. Ideja, zapreti steklenico s steklenim zamaškom, ki po odprtju omogoča tesno ponovno ponovno zapiranje, je logična in simbolno nevtralna.

Plutovinasti zamašek je naraven, fleksibilen, kljub dobremu tesnjenju omogoča rahlo dihanje vina. Vsem je tako domač – saj pridušenega poka ob odpiranju steklenice kar ne moremo pogrešiti. Slabost naravnega materiala je možnost okužbe – 3 ali 4 % plutovinastih zamaškov je okuženih, zato dobi vino vonj po plesni. Niso pa vsi plutovinasti zamaški enako kakovostni. Najslabši so tisti kratki, zlepljeni iz drobirja plute, najboljši pa tisti, ki imajo enotno strukturo in so izrezani iz enega kosa, v dolžino pa merijo tudi 50 mm.

Če ponovim misel iz uvoda: izbira vrste in kakovosti zamaška nam razkriva namen in spoštovanje pridelovalca vina do pivcev. Dober zamašek seveda ne zagotavlja, da bo tudi vino dobro, nasprotno pa bi si kar upal trditi.